… pred in po zaprtju vrtcev
Avtorica razmišlja o delu od doma: ko se v službeno delo preplete gospodinjstvo in skrb za otroke. V zapisu zasleduje občutek, kako se “upravljalka časa” loti četrtega cimra in v katerih mislih razočarana gospodinja najde uteho.
Manca Filak
Moj otrok vstaja tako zgodaj zjutraj, da je po merilih novih protikoronskih ukrepov (policijske ure) kakršna koli oblika udejstvovanja izven štirih sten v tem času protizakonita. Ko v temi odprem polkna in se ozrem na prazno in hladno ulico, pokrito z gosto ljubljansko meglo, se spomnim, da bo teden pred mano še dolg, saj bova z otrokom deset dni sama kraljevala v našem gospodinjstvu.
Foto: Manca Filak, 21. 10. 2020, Ljubljanska plaža
Odkar sem dobro leto nazaj užila prve radosti materinstva, je moj vsakdanjik navkljub precej aktivnemu in do nedavnega družabnemu življenju tesno prepleten z gospodinjstvom. Včasih imam občutek, da je gospodinjstvo naš četrti cimer. Tak siten, zahteven, časovno potraten in monoton cimer. Pa ne, da se gospodinjskega dela nisem lotila že kdaj prej, a ko mora človek poskrbeti le zase, je to čisto druga reč. Pogosto sicer slišim, da so gospodinjske naprave, kot je na primer pralni stroj, ženske osvobodile nekaterih težjih in duhamornih del. Tudi mi imamo doma nekaj naprav, ki lajšajo sobivanje v gospodinjstvu. Zdaj se na primer že težko spomnim, kako sem lahko prej živela brez sušilnega stroja. A vse te naprave niso rešile pomanjkanja časa in problema dvojnega bremena, tj. prepleta plačanega in neplačanega (gospodinjskega) dela ter porazdelitve časa med njima (Picchio 2003).
V obdobju korona krize je veliko stvari postalo samoumevnih, med drugim tudi delo od doma. Ukrepi, ki so povezani z novim koronavirusom, spodbujajo delo od doma, pri čemer se to predstavlja kot dober način usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Spodbudo omenjenih ukrepov zato nekateri vidijo kot obliko novodobnega pogospodinjevanja in feminizacije dela (od) doma, ki se kaže kot krčenje urejenega celodnevnega varstva otrok, prelaganje skrbstvene nege na ženske oz. matere in na odpuščanje profesionalnega kadra (Burcar 2020). Ko sem tako v začetku tedna premišljevala o tem, ali bi delala iz pisarne ali bi delala od doma, sem se ravno zaradi usklajevanja poklicnega in družinskega življenja odločila za slednje. V meni se je oglasila »upravljavka časa« (Jurcyzk 1996), ki je presodila, da lahko – glede na partnerjevo začasno odsotnost – med premorom od dela ali celo za ‘počitek’ posesa, pospravi posodo, opere in obesi perilo ali mogoče celo skuha, da bi se lahko popoldne bolj posvetila malčku, ko se ta vrne iz vrtca. Po enem tednu sem ugotovila, da ima delo od doma kar tri prednosti: zelo dolgo lahko ostaneš v pižami, hladilnik je na dosegu roke in nimaš morebitnih distrakcij za kavo s sodelavci; a se mi zdi, da so ravno naštete lastnosti istočasno pomanjkljivosti, ki imajo lahko dolgoročno slab vpliv na posameznika. Delo od doma je zaradi fleksibilizacije dela in družinskega usklajevanja namreč polno kontradikcij in prežečih nevarnosti, ki prežijo predvsem na ženske – ravno zaradi dodatne ujetosti v sfero gospodinjstva in posledično večje nevidnosti (Osnowitz 2008).
Otrok se je po enem mesecu težkega boja le navadil na vrtec. To pomeni, da je še vedno sitnaril ob odhodu iz stanovanja, ni pa več jokal ob prihodu v vrtec. Ubogo dete je zadnji teden pred zaprtjem vrtcev celo začelo bolje spati in raztegnilo prebujanje na šesto uro zjutraj (mogoče je to zaradi menjave ure na zimski čas?). Če je otrok z zaprtjem vrtcev torej le prišel na svoje, je v luči tega ukrepa nastradalo delo od doma. Kljub načrtu, da se s partnerjem, ki se je medtem vrnil domov, enakopravno izmenjujeva v delu in skrbstveni negi, se ta optimistični načrt enostavno ne more primerjati z delom, ko je otrok v vrtcu (ali drugje v varstvu). Za otroka je namreč treba pripraviti številne in redne obroke (kdo bi vedel, da malčki toliko pojedo), nakar je treba vse te obroke odstraniti iz umazanih posod in površin (mogoče bi bilo lažje s pomivalnim strojem?), potem pa je kar na enkrat ura že štiri popoldan in si enostavno preveč utrujen za delo, čeprav si ravno ti na vrsti. Dela od doma z otrokom v naročju torej ne vidim kot pretirano kvalitetnega, hkrati pa zabriše mejo med domačim in delovnim prostorom (in časom). Vsekakor pa nam delo od doma, odprtim ali zaprtim vrtcem navkljub, kot družini omogoča, da več aktivnega časa preživimo s svojim četrtim cimrom, mogoče za odtenek celo bolj sinhrono kot sicer.
Reference:
BURCAR, Lilijana. Korona kriza – uvertura v feminizacijo dela od doma, 2020, https://spol.si/blog/2020/07/08/korona-kriza-uvertura-v-feminizacijo-dela-od-doma/, dostop 8. 10. 2020.
JURCZYK, Karin. Time in Women’s Everyday Lives: Between Self-Determination and Conflicting Demands. Time & Society 7(2–3), 1998, 283–308.
OSNOWITZ, Debra. Managing Time in Domestic Space – Home-Based Contractors and Household Work. Gender & Society 19 (1), 2015, 83–103.
PICCHIO, Antonella. Introduction. V: Picchio, Antonella (ur.), Unpaid Work and the Economy: A Gender Analysis of the Standards of Living. London: Routledge, 2003, 11–28.
* Naslovna slika: “Gozdni vrtec”. Foto: Manca Filak, 30. 10. 2020, Ljubljanski grad.
