Prispevek opisuje cepljenje v Ljubljani 2. aprila, ko ga je Zdravstvenemu domu Ljubljana menda zagodel sistem za naročanje.
Iztok Ilich
Konec marca sva z ženo Slavko po e-pošti prejela obvestilo iz ordinacije najinega osebnega zdravnika, da naj prideva v sredo, 2. aprila ob 9.30, na Gospodarsko razstavišče. Ker sva prišla na vrsto za cepljenje, ki naju bo obvarovalo okužbe z virusom, ki nam že dobro leto tako in drugače uravnava življenje. Ker ni bil 1. april, ko so dovoljene šale in potegavščine, ampak dan pozneje, povsem normalen dan, sva si resno rekla: Končno! Kajti začelo se je že veliko prej, prav tako po e-pošti:*
Dne 11.1.2021 ob 13:24 je iztok ilich zapisal(a):
Pozdravljeni!
Prosim, da naju vpišete v seznam čakajočih na cepljenje proti Covidu 19. Kadar bo, pač bo …
Hvala! Iztok in Slavka Ilich
Pozdravljeni. Oba sta uvrščena na seznam za cepljenje. Ko boste na vrsti Vas obvestimo. Lp
Hvala lepa! Bo morda tudi mogoče izbirati med cepivi?
Ostanite zdravi in lepo se imejte! Iztok I.
Pozdravljeni,
cepljenje bo potekalo na Gosdpodarskem raztavišču, sabo boste moral imeti izpolnjen vprašalnik, ki Vam ga posredujem. Ne vemo pa kako bo z izbiro cepiva.
lep pozdrav S
22. 3. se je dopisovanje nadaljevalo z mojim vprašanjem, ali se čakanje že bliža koncu in kakšna so merila za ranljive skupine, ki imajo prednost? Sledil je odgovor:
Prednost so imeli ranljivi kronicni bolniki kot je rak ki se obseva ali zdravi z kemoterapijo in hujse kronicne bolezni.saj kronicno bolezen ima ze skoraj vsak.pa se teh smo samo 5 lagko poslali pa se tej so bli cepljeni z astrazeneco. Kdo odloca ne vem.vem da imamo navodila da se cepi po starostnih skupinah. V ljubljani je problem ker se na gospodarskem cepijo vse ambulante.tut šiška pa metelkotova fužine usi zdravstveni domovi.in ker je to velik ambulant lahko posljemo na teden samo po 10ljudi.in to gre zelo pocasi saj ne dobijo velike kolicine cepiva. Mogoce katere ambulante grešijo. Mi se drzimo navodil. Saj ce pride inspekcija je kazen velika.
Hvala še za to pojasnilo! Če bi se vsi upoštevali navodila, tako kot jih vi, bi bilo seveda drugače. A kaj, ko je pri nas kršenje pravil ljudski šport …! Bojazen torej le pred inšpekcijo! Če se ne oglasi, ni nič narobe …?! Bova že dočakala!
Pozdrav, Iztok I.
Se strinjam z Vami. Žal tako je. Ko boste na vrsti vas poklicem lepo se imejte.
V sredo, 2. aprila, sva nekaj minut pred določeno uro prišla na Gospodarsko razstavišče in se zgrozila ob pogledu na vrsto čakajočih, ki se je vila od parkirišč med Valjhunovo in Detelovo ulico do Hale D. Pa ne naravnost, temveč je na območju razstavišča sledila robu ploščadi in segla do Dunajske ceste, kjer se je obrnila proti vhodu v halo. Vrsta je bila dolga vsaj 400, še raje več metrov, kar je pomenilo, glede na to, da so le redki upoštevali predpisano varno razdaljo, blizu 600 ljudi! Pa tudi to še ne bi bilo najhujše, če ne bi šlo za skupino ljudi, starih 70 in več let. Mnogih med njimi s palicami, hojcami, na invalidskih vozičkih ali naslonjenih na mlajše spremljevalce, nepripravljenih na večurno čakanje.
Nekateri so obupali in odšli, drugi so se vdali v usodo. Svojo nejevoljo so prenašali molče ali z jeznimi komentarji na račun nesposobnih oblasti, mestnih in vrhovnih. Širile so se govorice, a nihče ni zares vedel, kaj se je zgodilo. Midva sva se v dobri uri pomaknila za kakšnih 150 m, ko je Slavka, Parkinsonova bolnica, dejala, da težko stoji. Po nasvetu varnostnika sva »zlorabila« njeno invalidsko izkaznico in se prebila do vhoda, a je vse skupaj kljub temu trajalo dobri dve uri! Namesto manj kot uro kot druge dni.
Okrog poldneva je prišlo na dan, da se je zapletlo s seznami, saj naj bi bila za tisti dan pomotoma združena imena z dveh. Drugi razlog za gnečo pa je bila kajpada prislovična skrb starejših, da ne bi zamudili, oziroma verovanje, da bodo prišli na vrsto prej, če bodo prišli pred določeno uro. Kar je nazadnje prispevalo k temu, da so vsi čakali dlje, kot bi sicer.
Organizatorji cepljenja so se odzvali s povečanjem števila cepilnih mest in po 11. uri se je vrsta začela opazno krajšati. V hali je vse potekalo po utečenem zaporedju: prijava, odkljukanje na seznamu, nalepka z osnovnimi podatki na roko, uvrstitev v novo vrsto pred enim od več kot desetih improviziranih prostorov za cepljenje, še deset, petnajst minut čakanja ter nazadnje srečanje z injekcijsko iglo, ki je bilo kljub njeni dolžini skoraj neboleče. Potem še petnajst minut sedenja v »čakalnici«, če bi se morda pojavila kaka neželena reakcija, in pot domov – po plačilu parkirnine za tri, štiri ure, kar je med ljudmi vzbudilo še nekaj nejevolje in pripomb, da bi se mesto moralo odreči parkirnini, če so ljudje zaradi njihove slabe organizacije čakali tako dolgo.
Organizacija, kolikor je bilo videti, je bila res še zelo »tradicionalna«. Večina evidenc je bila še vodena ročno, resda potrpežljivo in prijazno, a vendarle ne tako pregledno in na več ravneh povezano, kot bi bilo pričakovati že globoko v 21. stoletju.
* Povzemam nekoliko skrajšano, a dobesedno tako, kakor se je ohranilo v »nabiralniku«. Popravki in okrajšave bi prigodo oropali avtentičnosti.
