Avtorica razmišlja o izginjajočih prostorih spontanega srečevanja v soseskah in posledičnemu upadu prepletenih medsosedskih odnosov in skupnosti. Na konkretnem primeru pokaže neuspešno vizijo mestne občine za obnovo posameznih delov mesta in postavlja vprašanje: za koga se izvajajo takšne obnove?
Barbara Turk Niskač
Od rojstva najstarejše hčerke smo živeli na Bratovševi ploščadi, v Novih Jaršah, na dveh lokacijah v Rožni dolini, v Spodnji Šiški, nekaj mesecev v Filadelfiji, na Tržaški cesti in nazadnje na Viču v bližini športnega parka Vič. Za vsako lokacijo bi lahko naštela nekaj prednosti in slabosti za bivanje mladih družin, toda prav zadnja soseska se je izkazala za družinam najbolj prijazno. Gre za sosesko, za katero je občutek, da živi in ni zgolj spalno naselje. Zaslugo gre pripisati predvsem OŠ Bičevje in kompleksu športnega parka Vič oziroma baru Barjanc. Če je šola srce soseske, predstavlja Barjanc njena pljuča.
Šola z javno dostopnim šolskim igriščem je prostor, ki življenje mladih družin umešča v širšo sosesko. Tu se pletejo medsoseski odnosi in gradi skupnost; to je prostor srečevanja, druženja, rekreacije, športa in igre – ne le otrok, temveč preko njih tudi odraslih. Le korak čez cesto se nahaja športni park Vič, bolj znan kot Svoboda. »Dobimo se na Svobodi« ima vedno dvojno konotacijo: dobimo se na svobodi na Svobodi. Gre za enega redkih krajev v Ljubljani, kjer se spontano prepletajo svetovi različnih generacij. Zgoščen opis bi se glasil takole: starejši moški balinajo, otroci trenirajo nogomet, njihovi starši, medtem ko čakajo svoje nadobudne nogometaše, v Barjancu srebajo kavo, študenti se tu učijo za izpite, kavico si tu privoščijo tudi učitelji bližnje osnovne šole, zaposleni Pedagoškega inštituta in Veterinarske fakultete, tu se organizirajo kostanjevi pikniki in ogledi nogometnih tekem ob dobrotah z žara, na bližnji plezalni steni se plezalcem pod nogami smukajo otroci, ki se preizkušajo v freestyle plezanju, medtem ko si starši privoščijo svojih pet minut miru ob kavi ali pivu, mlajši otroci si prinesejo lopatke in se igrajo s kamenčki, nekoliko starejši brcajo žogo na zaplati trave med plezalno steno in Barjancem, ki temu seveda ni namenjena, telovadijo na rekvizitih, namenjenih odraslim, plezajo čez ograje in si urejajo skrivališča v grmovju. Vsakdo, ki se ukvarja z raziskovanjem otroštva, lahko potrdi, da so za igro vedno najbolj zanimivi kraji, ki niso bili namensko načrtovani za otroško igro. Športni park Vič z Barjancem je prostor, ki otrokom različnih starosti nudi celotno paleto nestrukturiranih dejavnosti in spontanost, a hkrati daje občutek domačnosti in varnosti, saj otroci kljub vsemu vedno ostajajo na očeh nekoga, ki soustvarja mikrokozmos skupnosti.
Medtem ko lokali v centru Ljubljane postajajo vedno bolj generični, bar Barjanc navdaja pridih avtentičnosti. Toda čeprav se Mestna občina Ljubljana rada hvali s svojimi dosežki v razvoju mesta, si hkrati vztrajno prisvaja in zatira samonikle prostore spontane družabnosti, ki osmišljajo in izboljšujejo kvaliteto bivanja v soseskah, kjer živimo. Prav ohranjanje in spodbujanje tovrstnih prostorov bi morala biti prioriteta vsake urbane politike, in ne zgolj pavšalni ukrepi od zgoraj navzdol skozi visokoleteče floskule o najlepšem mestu na svetu. Kraji, kjer se dobro počutijo otroci oziroma spontano obstajajo po meri otrok, so načeloma prijazni do vseh prebivalcev, kar pa bi težko rekli za ukrepe, ki se izvajajo po meri ozkih interesov posameznikov na pozicijah moči. Ti so nedavno OŠ Bičevje priključili OŠ Kolezija ter s tem posegli v organizacijo družinskega življenja, prostega časa in druženja številnih otrok in družin, v sklopu prenove športnega parka Vič pa nenadoma ni več prostora za bar Barjanc, ki naj bi tako obratoval le še do konca letošnjega leta. Čeprav se občina bohoti z načrtovanjem, pa je gotovo le eno – spontanosti ni mogoče načrtovati in urejati.
