Konec vojne
Avtor je na svoji strani družabnega omrežja Facebook v prvem mesecu karantene objavljal zapise o svojem življenju, opažanjih in novostih, ki so jih prinesli nova priporočila in pravila ter omejeno gibanje. V svojem zadnjem zapisu povzame spremembe in tudi razloži, zakaj zaključuje z zapisovanjem – nenavadni dnevi so postali nova normalnost.
Dan Podjed
»Vojna! Razumeš? Vojna!!!« Tako sem v četrtek, 27. junija 1991, dramatično začel svoj zadnji dnevniški zapis, v katerem sem opisal, kako sem se zbudil med preletom reaktivnih letal, in dodal, da je to »v bistvu prva vojna v mojem življenju, ki jo neposredno doživljam«. Vtise in spomine sem pred tem beležil vsak dan, in sicer od 23. oktobra 1987. Zakaj sem prenehal pisati prav na dan, ko se je začela vojna, niti ne vem, zdi pa se mi, da je življenje onkraj štirih sten, in to v času, ko je nastajala nova država, postalo tako privlačno, zanimivo in vznemirljivo, da mi je preprosto zmanjkalo časa za pisanje.
Danes iz podobnega razloga končujem pisanje teh zapiskov iz karantene: zunanji svet se znova odpira, nenavadnost karantene pa je izpuhtela. Na peti dan od razglasitve ukrepov, ko sem začel pisati te zapiske, sem se neznansko čudil zamaskiranim ljudem, ki so se sprehajali po trgovini, danes pa je situacija obrnjena. Zamaskiranci so nova normalnost. »Veste,« mi je pred tremi dnevi dejal prijazni prodajalec v bližnji trgovinici, »pred dvema mesecema bi se usral v hlače, če bi nekdo prišel v trgovino z masko, zdaj pa se userjem, če pride brez nje.« Navade, ki so se nam zdele skrajno čudne, smo ponotranjili. Kar je bilo pred petimi tedni nezaslišano, se nenadoma zdi nujno – od pozdravljanja na daljavo do izogibanja lastnim sorodnikom in prijateljem.
In katere spremembe sem med karanteno opazil pri sebi? Pa poglejmo!
Prvič, kroksice so edino obuvalo, ki si ga še nadenem, in to na boso nogo. Nogavic namreč ne nosim že od marca.
Drugič, vid se mi je čudežno popravil in spregledal sem kot Esmeralda iz telenovele. Očal si nisem nadel že dva, tri tedne, saj brez njih vidim dovolj dobro – ali pa sem se nekako privadil, da je svet meglen in resničnost zabrisana.
Tretjič, čudežna povrnitev vida je povezana z dejstvom, da sem za časa karantene za volan sedel petkrat ali šestkrat in skupaj prevozil manj kot 100 kilometrov. Očala sem prej potreboval predvsem na daljših relacijah, te pa so seveda preteklost.
Četrtič, avta sicer ne vozim več, si ga pa lastim. Po sedmih letih sem namreč odplačal lizing in postal ponosni lastnik vozila, ki ne stoji pred hišo 95 odstotkov, temveč 99,9 odstotkov časa. Lizinška hiša, ki je tačas končala v likvidaciji, mi je ravno danes poslala posebno plaketo, na kateri z velikimi zlatimi črkami (brez šale!) piše, da sem poravnal vse obveznosti.
Petič, v trgovino hodim največ enkrat tedensko. Ko doma poglodamo dobesedno vse, kar smo strpali v hladilnik in shrambo, in pustimo le gole police iz vezane plošče, saj so presuhe, da bi jih zaužili, se junaško podam na pot (glej 25. dan karantene). Pred nakupom se vedno oborožim s strateško načrtovanim nakupovalnim listkom, doma izdelano masko in gumijastimi rokavicami.
Šestič, več kot mesec dni se nisem z nikomer rokoval – z izjemo članov lastnega gospodinjstva. Otrokom še vedno stisnem roko, ko opravijo domače naloge in pospravijo sobo, z ženo pa si tu in tam dava »petko«, ko nama uspe pospraviti kuhinjo ali zložiti sveže oprano blago na police.
Sedmič, kavč se je oblikoval po moji podobi – ali pa sem se jaz po njegovi. Postala sva kot nekakšen kiborg: pol človek, pol kavč. Ne vem še, ali bi se tudi poklicno preimenoval v “kavčopologa”.
Osmič, ker so mi lasje zrasli skoraj do ušes, sem si jih začel česati čez plešo na vrhu glave. (Če ste za trenutek pomislili, da je to res, potem vam v času infodemije in lažnih novic ni pomoči.)
Devetič, postapokaliptični romani so se mi dokončno zagabili. Po vsej črnini in grozi so me začeli bolj privlačiti kriminalni romani z romantičnimi vložki in filozofske razprave o bistvu in smislu življenja.
Desetič, politika se mi še vedno upira. Nič novega.
Takšne so torej spremembe po šestintridesetih dneh karantene. Ne znam si zamišljati, kakšen bom čez mesec, dva, ko se spet vidimo. Bom imel lase do ramen? Se bom v kroksicah odpravil tudi v službo? Se bom s sodelavkami še upal objeti ali rokovati? Bom moral znova opravljati vozniški izpit in kupiti nova očala?
Zanima me tudi, kakšna bo družba, ki nastaja za štirimi stenami. Koliko bo ločitev in družinskih tragedij? Koliko srčno-žilnih in jetrnih obolenj, ki bodo posledica nažiranja in opijanja v osami, bomo evidentirali? Kakšne psihične posledice bo osamitev pustila na ženicah in možakarjih, ki so bili vajeni, da so jih otroci redno obiskovali? Kakšne bodo zdravstvene posledice pri tistih, ki so med krizo raje počakali doma, kot da bi se odpravili k zdravniku?
V dnevniškem zapisu iz leta 1991 sem med drugim napisal, da me je strah tako za rojake kot tudi za tiste vojake, ki »ne vedo, zakaj se pravzaprav borijo.« Danes imam podoben občutek, le da nas zdaj skušajo prepričati, da smo vsi vojaki, ki se borimo proti nevidni grožnji. Ob tem je jasno, da bodo v »vojni« spet eni zmagovalci, drugi poraženci, nastradali pa bodo navadni ljudje.
Namesto da razumemo pandemijo predvsem kot vojno in krizo, jo je bolje razumeti kot normalen pojav, ki je za nekaj časa prekinil navidezno ravnotežje v svetu in družbi. In ravno med takšnimi prekinitvami, ki so neizbežne, se zgodijo najbolj zanimive in pomembne reči. Takšne, ki jih je vredno pogledati od blizu in jih zabeležiti.
* Prispevek je bil prvič objavljen na avtorjevi Facebookovi strani: https://www.facebook.com/dan.podjed/posts/10158736421842526.
