Božič - VSAKDANJIK

Božič je v vsem krščanskem svetu najpomembnejši družinski praznik. Prispevek opisuje njegov izvor ter nekaj najbolj razširjenih šeg in navad tega časa.

Saša Babič in Saša Poljak Istenič

Praznovanje božiča je dandanes uveljavljen praznik v katoliških deželah. Praznuje se ga večinoma v družinskem krogu, elemente praznovanja pa so prevzeli tudi v nekaterih družinah, ki niso verne, saj so se v zadnjih stoletjih ustalili kot del slovenske tradicije. Pred božičnim dnem tako v mnogih družinah pečejo potico. Na t. i. sveti večer (24. decembra) se zberejo pri večerji, za katero se največkrat pripravi pečenko oz. kako boljšo jed ali pa se postreže izbrane delikatese. Prostor je okrašen, pri čemer so v ospredju lučke, svečke in pisano okrasje, mizo pa lahko krasi tudi adventni venec. V skladu s svečanostjo praznika so ljudje pogosto oblečeni v boljša oblačila. Večina tudi najpozneje na dan pred božičem postavi jaslice in božično smrečico, pod katero so ta večer ali pa naslednje jutro razporejena darila, ki jih prinaša Božiček. Ta je sicer novejši mitološki dobri mož, ki je prevzel poteze sv. Miklavža in jih združil z drugimi liki, najpogosteje pa se pojavlja v podobi dobrodušnega moža iz reklame za Coca-colo.

Čeprav je božič dandanes uveljavljen praznik, je manj znano, da so praznik t. i. »Kristusovega rojstva« uvedli šele v sredini 4. stoletja. Z njegovo uvedbo naj bi se Rim zoperstavil Vzhodni Cerkvi, ki je praznovala le »razglašenje Gospodovo« 6. januarja. Umestitev tega praznika pa ni naključno postavljena na noč med 24. in 25. decembrom. Ta čas je bil namreč praznik rojstva nepremaganega Sonca: tako so z uvedbo božiča prekrili poganski spomin mladega Sonca, Mitrovo čaščenje, ki ga je mlada krščanska cerkev želela izničiti. Ta čas »mrtve narave« pa je bil tudi čas mrtvih; tj. nevarni čas, ko se sproščajo neznane naravne moči, čas, ko je »svet odprt«. Zato je bilo mogoče v tem času napovedovati prihodnost, jo z magijo celo spreminjati, stopiti v stik s predniki. Ne le predniki, tudi demoni naj bi se v tem času svobodno gibali; še posebej naj bi bili nevarni v dvanajsterih nočeh med božičem in sv. Tremi kralji oz. v času t. i. »volčjih noči«.

Kakršno vreme od Lucije do božiča, taki meseci v prihodnjem letu.

Vseh teh sil so se naši predniki bali in so se jih skušali ubraniti: šemili so se, plesali, skakali, topotali, divjali, razsajali itd. Katoliška cerkev je prav z uvedbo božičnega časa poskušala pregnati ostanke teh poganskih obhodov ter rimskih saturnalij (17.–12. december) in januarskih kalend (1. januar). Ta čas so prekrili z drugimi poimenovanji in prilagojenimi obredji (npr. ob sv. Luciji, sv. Štefanu ipd.). Na novo ustvarjen praznični čas se je dodobra prijel, tako da je sčasoma postal razširjena različica praznovanja tega prehodnega časa »iz teme v svetlobo«. Vendar je še dandanes slišati, da se v mrzlih dneh božiča vračajo duše umrlih, da bi se pogovarjale z živimi, da je božični čas tisti del leta, ko si moramo zaželeti najpomembnejše želje, saj se bodo tako uresničile.

O božiču zeleno, o veliki noči sneženo.

Po stari navadi je bilo treba na božični večer tudi s tlečo smrekovo smolo in z blagoslovljeno vodo pokaditi ter pokropiti vse prostore v hiši in v gospodarskih poslopjih, kar naj bi prinašalo srečo in blagostanje. Drugič je bilo treba to ponoviti na silvestrski večer, tretjič pa na predvečer Svetih treh kraljev (5. januarja zvečer). Mnogi ljudje gredo k polnočnici. Vsekakor pa je božični čas še vedno čas, ko iščemo luč in skušamo priklicati nazaj sonce z okraševanjem s tisočerimi lučmi in svečami tako na odprtem kot v zaprtih prostorih.

Po božiču gre dan gor

Na božični dan se ljudje v preteklosti niso obiskovali, saj so (vsaj ponekod) verjeli, da se jim lahko na ta dan za vrat podre žleb hiše, ki jo obiščejo. To leto pa se ne bomo obiskovali zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa.

Pravoslavni verniki božič praznujejo trinajst dni pozneje kot rimokatoliki in se držijo svojih navad.

Viri:

Janez Kopač in Saša Poljak Istenič: Praznično leto Medancev. V: Andrej Brodnik (ur.): Na valovih časa: ob stoletnici PGD Medno. Medno: PGD, 2020. Str. 43–53.
Niko Kuret: Praznično leto Slovencev. Ljubljana: Družina, 1998.

Saša Babič

+ posts

Saša Babič

Sorodne objave

Dnevnik upokojenke št. 4

Študijsko leto po spletu

»To so ta akademska leta, ki so nam v bistvu odvzeta …«