Avtorica opisuje doživljanje nosečnosti in iskanja stanovanja v času korona virusa.
J. Š.
Včeraj nisem mogla zaspati. Ob polnoči sem začela pisati. Moje doživjanje nosečnosti in vsega ostalega v času koronavirusa …
Februarja 2019 sva s fantom za dva tedna odpotovala na jug Vietnama. Bilo je poletje. Na eni strani mi, turisti v kratkih hlačah, majicah in japonkah, na drugi strani domačini, zapeti do vratu, z masko na obrazu. Maske. Fascinanten prizor. Po dveh tednih sem se nanj popolnoma navadila. Nisem si pa niti v najbolj norih sanjah predstavljala, da mi bo to čez eno leto “normalen” prizor v Ljubljani.
Nekaj mesecev pozneje se je začelo najbolj noro, kaotično leto v mojem življenju. Leto, ki me uči, naj se le prepustim in ne načrtujem ničesar. Ker od tega trenutka naprej ne bo šlo nič več po načrtu.
Septembra sem izgubila ljubljeno osebo, človeka, ki mi je bil vzor, me je znal nasmejati in imel vedno na zalogi dober nasvet. Na splošno je bil zelo prisoten v mojem življenju. Moj dedi.
Kmalu zatem sva s fantom dobila plusek. Nosečnostni test je potrdil, da bomo čez približno 8 mesecev trije. Veselje. Panika. Seveda sva si želela, ampak ko gre enkrat zares … Začela sem odštevati mesece do neprespanih noči.
Decembra sva izvedela, da se morava čez nekaj mesecev izseliti iz podnajemniškega stanovanja. Kaj?! Odločila sva se, da greva na lov za lastnim stanovanjem. Ampak šele po novem letu. Rada bi uživala v decembru.
Medtem je Avstralija nehala goreti. Na Kitajskem se je pojavil nov, baje smrtonosni virus. Kar naenkrat smo poslušali samo o tem, vse ostalo je prenehalo obstajati. Ampak mi smo bili varni. Od daleč smo opazovali uboge Kitajce. In se družili ob kuhanem vinu in božični uspešnici All I want for Christmas.
Kljub vsemu sem bila optimistična glede novega leta. Prepričana, da gre življenje lahko samo še na boljše.
Januar 2020. Začutila sem prve premike v trebuščku. Našla sva stanovanje. To je to! Ali je možno, po samo 14 dneh iskanja? Pogajanja. Ponudila sva smešno visoko vsoto denarja. Brez izdatne pomoči najine družine in kredita ne bi šlo. Prodajalec sprejme najino ponudbo.
V službi se smejim, kaj vsi tako paničarijo, saj je samo gripa. Po drugi strani bežim pred stranko, ki je, glej ga zlomka, Kitajec, ker se bojim za svojega še nerojenega otroka. Nihče ne ve, kako virus vpliva na nosečnice in plod. Obsedeno si začnem umivati roke. Razkuževati vse površine okoli sebe. Večkrat na dan. Za vsak slučaj.
Zgodba s stanovanjem se začne zapletati. Ves mesec sva v negotovosti, ali bomo ta nakup sploh izpeljali ali ne. Nenehen stres.
V službi se pogovarjamo samo še o virusu. Spremljamo aktualne novice. Ali bomo res na neki točki vsi ostali doma? Kaj bo s plačo? Kaj s tekočimi stroški, če plače ne bo? Ne vem več, kaj bi verjela. Vzdušje je res čudno.
Prvi primeri okuženih v Italiji. Bruselj pohvali Italijane, kako uspešno se spopadajo z epidemijo. Morda pa le ne bo tako hudo.
Lastnik stanovanja, ki ga kupujeva, že več mesecev živi v tujini. Končno naveževa stik z njim, in ne več preko agencije. Kakšno olajšanje. Vse bomo uredili.
Medtem število okuženih v Italiji začne naraščati. Prvi primer okužbe tudi pri nas. Na tej točki sem se začela zavedati, da smo zdaj pa tudi mi “tam”. Bi še hodila v službo ali naj raje ostanem doma?
Marec. Meje se zapirajo, midva po 13. v mesecu ostaneva v strogi karanteni za dva tedna. Ne druživa se z nikomer.
Sledi šok. Partnerji niso več dovoljeni pri porodu. Dodaten stres.
Projekt trgovina. Na dva tedna. Samo on. Z masko in rokavicami. Toaletni papir dobi samo v lističih. Sadja kupi ravno toliko, da ga bova uspela pojesti, preden zgnije. Doma vse zložim iz vreč, kar se da, umijem pod vročo vodo, ostalo pustiva nekaj časa “odležati”. Temeljito si umijem roke.
Sedim na balkonu in z neverjetnim zanimanjem opazujem smetarje pri delu. Sprehod je vrhunec dneva. Če nama pride kdo nasproti, se sprehodiva čez cesto. Spremljava poročila. Večkrat na dan. Sprašujeva se, koliko časa bo vse to trajalo. Začenja naju skrbeti, ali se bo oseba, ki nama prodaja stanovanje, sploh uspela pravočasno vrniti v Slovenijo. Je uspela.
Vse gre po načrtu. Zaenkrat. Moj dragi se mora vrniti v službo. Ni nama vseeno. Skrbi naju. Vsak dan, ko se vrne domov, se stušira in vsa oblačila odloži v pralni stroj. Družine nisva videla že najmanj 3 tedne. Skrbi naju zanje. Gredo prevečkrat v trgovino? Upoštevajo stroge higienske ukrepe? Spreletavajo me tudi bolj črne misli. Bojim se za našo prihodnost.
April. S prodajalcem stanovanja prek e-pošte usklajujemo pogodbo. Neuspešno. Ne drži se rokov. Skrbi naju, kaj bo s kreditom. Obiščeva moje, ki živijo v isti občini. Samo na vrtu, brez objemanja. Pravo olajšanje, da so zdravi.
Dete je čedalje bolj živahno. Z užitkom spremljam vse premike. Nakup stanovanja pade v vodo. Iščeva novo, tokrat podnajemniško stanovanje. Približujeta se roka. Rok izselitve in rojstvo prvorojenca/ke. Najemnine so bolane.
Našla sva stanovanje. Podnajemniško. Olajšanje. Rada bi se le se preselila in posvetila otročku, ki se nama bo vsak čas pridružil.
Rada bi verjela, da nas čaka čudežna rešitev v obliki cepiva/zdravila in konec epidemije. Da bomo šli poleti na morje. Da se ne bom več ustrašila vsakega človeka, ki mi bo na ulici prišel nasproti. Da bom lahko objela babico. Da bomo lahko skupaj vozičkale.
Ampak ne delam več načrtov. Samo “plavam s tokom”. Ne zapravljam več energije z vprašanji, kaj in kako bo. Ker pač bo, kot bo. Ne osredotočam se na vse, kar gre narobe, ampak raje na tisto, kar je v mojem življenju pozitivnega.
