V času, ko je zaradi epidemije močno okrnjeno kulturno delovanje – navsezadnje se muzeji, galerije in gledališča nenehno odpirajo in zapirajo, prireditve pa so prepovedane ali tako omejene s številom nastopajočih in gledalcev, da nimajo kaj dosti smisla – so bile letošnje prvomajske budnice prava atrakcija. Prispevek prinaša nekaj utrinkov z ene od njih.
Saša Poljak Istenič
Nekaj dni pred prvim majem sem od svoje godbe prejela e-sporočilo z veselim obvestilom: “Glede na zadnje podatke o številu okuženih bomo lahko pripravili, četudi malce okrnjeno, prvomajsko budnico.” Da bi se ustrezno pripravili, je vsak godbenik prejel tudi navodila NIJZ za instrumentalno glasbo.
Navodila so sprožila val smeha in zabavnih odzivov. Eden od mojih kolegov je tako zapisal:
Praktično pa navodilo pomeni, da glede na temperaturo pranja priporočenega “pokrivala zvoka” (60 stopinj) za manjše instrumente pridejo v poštev spodnje perilo in kuhinjske krpe, za večje inštrumente pa posteljnina. Upam, da bodo glede na navodila NIJZ Kitajci začeli tudi čimprej proizvajati “pokrivalo za zvok instrumenta”, da ne bomo po nepotrebnem porabili preveč domačih oblačil.
Pa še za konec te “burleske”. Če meseca maja načrtujemo več vaj, ne vem, ali se jih bom lahko udeležil. Moram preveriti zalogo spodnjega perila in ali imamo dovolj zmogljiv pralni stroj.
Navodila so godbe ob budnicah – nekatere bolj, druge manj – upoštevale z zrnom soli. Vsekakor so godbeniki držali varnostno razdaljo, maske pa so – na prostem – nosili kvečjemu tolkalci. Kot kaže, to poslušalcem ni bilo dosti mar. Letos se jih je, vsaj ponekod, ob poslušanju zbralo bistveno več kot prejšnja leta. To je verjetno posledica splošnega pomanjkanja kulturnih in družabnih dogodkov, pa tudi tega, da se mnogi niso odpravili na dopust (ali pa so se že vrnili). Odzivi so bili navdušujoči in spodbudni, v upanju, da bodo glasbene in druge prireditve znova dovoljene in bodo kmalu marsikateremu človeku spet lepšale vsakdan.
