Prispevek prinaša utrinke z okrevanja v toplicah v času koronaukrepov, naslika prazne hodnike in prizore le napol delujočih kopališč.
A. M.
Pred približno letom in pol, še pred koronskim kaosom, sem si med igro nekoliko preveč amaterskega nogometa, ki sem ga igral bolj ali manj redno zavoljo zdravja, uničil desno koleno. Prednja križna vez je med požrtvovalno akcijo spustila pomenljiv pok. Po letu dni pregledov, napotnic in mnogih strinjajočih se zdravniških mnenj mi je bila dodeljena operacija. Po nekajdnevnem obisku bolnišnice, kjer so mi vez domiselno poustvarili, sta me čakala dva meseca bolniškega okrevanja, potem pa štirinajst dni zdraviliškega zdravljenja. Imenitno.
Doma sem nabral vse obleke, ki jih premorem, nato pa me je oče dostavil v terme, nekam na Štajersko. Ko pomislim na toplice, mi um zariše prizore vreščečih otrok na toboganih, zadovoljnih starostnikov, ki se pokuhavajo v brbotajočih jacuzzijih, in mišičastih reševalcev iz vode, ki vse skupaj nadzirajo – da kdo vsem ne pokvari doživetja s prerano smrtjo za posledicami vdihovanja mineralne vode.
A tokrat je situacija drugačna. Virus, s katerim se trenutno spopada ves svet, tudi toplic seveda ni pustil pri miru. Pričakajo me maske, praskanje možganov z vatirano paličico in table, polne navodil, kako lahko človek virusu prekriža zle načrte. Ko test pokaže, da se z virusom še nisem spajdašil, mi je dodeljena soba. Za doplačilo sem v njej lahko sam, saj je štirinajst dni kar dolga doba za bivanje s prijateljem, ki mi morda ne bi bil po godu.
Pot po hotelskih hodnikih je kar nekoliko zlovešča. Mrtvo tišino moti le brenčanje obrabljenih neonskih luči. Sobica je skromna, a moja. Nekoliko me spominja na kakšen skandinavski zapor iz leta ’98, pravzaprav še kar prikupna, a vendarle ne ravno luksuzna. Ker mi jo plačujejo davkoplačevalci, se pritoževati – resnici na ljubo – ne morem. Vključuje celo majhen balkonček.
Prvi dnevi minevajo počasi. Zgodaj zjutraj se majhna skupinica kolenskih pohabljencev zbere v telovadnici, ker skupaj mučimo svoja kolena, da bi jih prepričali v sodelovanje. Rezultati so mešani, a vzpodbudni. Sledijo vaje v bazenu, ki so v primerjavi s prvimi zelo ležerne. In ravno na teh vajah je najbolj opazno, kako osamljene so v teh trenutkih terme. Odprt je le en bazen, voda in otroci po toboganih ne tečejo, masažne kopeli so zaprte, fontana v obliki pingvina ne bljuva mineralov po vreščečih otrokih. Na bazenu smo le nekoliko zaspani, od vaj utrujeni pohabljenci. Po bazenu sledi nekaj ur fitnesa, za konec aktivnega dne pa se prestavim v kletne prostore, kjer mi koleno ob zvokih radia Veseljak inovativno hladi vreča, polna mrzle šotne zemlje. Ko se koleno dodobra ohladi, je na vrsti kosilo.
Tudi jedilnica je precej prazna, a zaradi nesegregiranosti obedovanja se nabere nekaj ljudi, ki v večini tiho sedimo vsak za svojo mizo, upoštevajoč primerno distanco. Tukaj lahko tudi snamemo masko in, na moje veliko veselje, spijemo vrček piva ali kozarec vina. Skoraj tako je kot včasih, ko smo ga lahko naročili v svojem najljubšem baru ali gostilni. Ta mali užitek bom koristil celotno bivanje. Po nekaj urah miru v svoji majhni sobi sledi identična izkušnja tudi ob večerji – seveda si tudi tokrat privoščim vrček točenega piva.
Ob vsakem potovanju skozi hotelski labirint me pričaka popolna tišina. Samevajoč tapison, neonske svetilke. Hotel sameva. Ne služi več namenu gostenja sprostitve željnih družin in parov, temveč je tam samo, da daje posteljo žalostni skupini poškodovancev, ki po sobah čakajo mučenje naslednjega dne. Hotelski bar je prazen, z izjemo dveh starejših gospodov, za katera se zdi, da sta si tam našla zatočišče, potem ko je virus njun stalni lokal pahnil v zaprtje. Vse skupaj je zelo melanholično, skoraj post-apokaliptično. Občutek je čuden, kot da sanjam sanje, za katere se še ni izkazalo, ali gre za nočno moro ali le nekoliko nenavadne sanje. S tem hotelom je nekaj narobe, mi stalno govori glas v glavi. Seveda, ampak ne gre za nič zloveščega, se prepričam.
Po nekaj dneh začne čas teči z bliskovito hitrostjo. Rutina je absolutna, skorajda zaporniška. V hotelu se dogaja le zakonsko predpisano in dovoljeno življenje. Vsak dan je enak prejšnjemu. Ko sem si podrobno ogledal in zapomnil vsak detajl na svojih monotonih poteh po hotelskih hodnikih, se po njih pomikam povsem otopelo. Bizarne ilustracije v samevajočem kotičku za otroke me ne prestrašijo več. Občutek imam, kot da hotel obstaja le v moji glavi. V nedeljo je hotel popolnoma prazen. Punca mi iz Ljubljane pripelje pico in sladkarije, moj želodec se raduje ob prekinitvi monotonega prehranjevanja, občutek je prazničen.
Poslednji teden mine, kot bi trenil. Zadnji večer svojega bivanja se odločim, da izkoristim hotelski bar. Česa takega tam zunaj verjetno še dolgo ne bom doživel. Naročim pivo. Občutek imam, kot da počnem nekaj ilegalnega, zavržnega v trenutni situaciji. A vseeno se mi ogreje srce. Spomnim se večerov, ki smo jih s prijatelji preživljali ob k mizi prinešenih vrčkih piva. Tu sem sam, družbo mi dela le pivo na srebrnem pladenjcu. Žalostno. Preden me zjutraj punca odreši teh hotelskih vic, v baru popijem še kavo. Izkušnja je podobno depresivna.
Ko se peljeva domov, sem zmeden. Spomin na temačne, tihe hotelske hodnike se zdi kot sanje, ki jih bom pozabil, ko se zbudim. Kot da sem odpotoval na nek kraj na koncu časa in nazaj. Izkušnja je bila skorajda spiritualna. Ampak vrnil sem se v realni svet, kjer se bom za vsaj še nekaj mesecev zaprl v stanovanje, da mine virusna ujma.
* Prispevek je bil prvotno objavljen v časopisu Kralji ulice, 30. 4. 2021.
