Faktografski dnevnik o doživljanju ukrepov

Faktografski dnevnik je zapisala študentka socialnega dela. Izpostavljeni so glavni dogodki v dnevu in njene glavne misli – kot rdeča nit časa karantene. Zapisi kažejo na stiske in hkrati željo po oprijemanju rešilnih niti, tj. lepih trenutnkov v dnevu, iskanju novih radosti v vsakdanjiku in optimizmu – praznovali bomo, ko bo karantene konec ….

M. L.

30. marec

Zjutraj vstanem okoli 8. ure, umijem si zobe in skuham kavo. Pregledam e-pošto, odgovorim in naredim naloge, danes ni naloge, si pa pogledam predavanja prof. Šumi in ostale videe. Zapišem si pomembne stvari. Vse to delam počasi, zunaj na vrtu. Hvala bogu za vrt in lepo vreme. Končam okoli 14. ure. Živim pri fantu, njegovi mami pomagam pripraviti kosilo. Tast gre po babi v Murgle. Vsak dan jemo kosilo skupaj, ko se fant vrne iz službe. Hvala bogu, da lahko še hodi v službo. Včeraj sem imela rojstni dan, danes še dobivam čestitke. Veliko sem razmišljala o tem, da bi si želela praznovati v krogu svoje družine, ki pa je na Dolenjskem. No, pa po koncu karantene. Popoldne preživimo na vrtu, na soncu. Končno sem bila lahko zunaj, po skoraj treh tednih bolezni (ni bil novi virus); v bistvu mi zdravniki niso postavili diagnoze. Je že vse v redu. Igram se z B. (našo psičko), ki je sicer terapevtski pes, pa zgleda, kot da tudi ona dojema, da nekaj ni v redu, ker smo vsi doma. Zvečer sedim pred televizorjem … Poslušam poročila in se odločim, da jih ne bom poslušala, če to ne bo potrebno.

31. marec

Zbudim se okoli 8. ure, pregledam e-pošto. Ob 9:30 imamo »Zoom meeting« pri predmetu »Družbeni izvori neenakosti mladih«. Končamo kar hitro, pošljem še nekaj e-sporočil profesorjem iz zimskega semestra – glede izpitov. Malo sem že naveličana vsakodnevnega dela od doma. Nimam motivacije. Vzamem knjigo in grem na vrt. Pri sosedih prekrivajo streho že od začetka karantene. Eden od delavcev konstantno kiha. Zgleda, da ga moti cvetni prah. Upam. Spekla sem »pavlovo«, da razveselim taščo, no, pa tudi ostale. Ura je 14, grem pomagat pri kosilu. Čakamo babi in fanta. Pojemo, se nastavljamo soncu. Vsi so bili veseli sladice. Res je bila dobra. Fant gre popoldne barvat sodelavčevo stanovanje. Se ne strinjam, da hodi, a mu ne ugovarjam, se ne splača. Berem knjigo do večera.

1. april

Dan začnem kot običajno. »Zoom srečanje« pri predmetu »Mladi in tveganja«. Imeli smo konzultacije glede izpita. Nič takega. Popolnoma brez motivacije sem, a se vseeno odločim, da se grem učit socialno procesno pravo, ker nisem naredila izpita v prvem roku. Malo me skrbi. Učim se eno uro in me premami sonce. Grem na vrt, do tašče, malo klepetamo in se dogovorimo, da danes kosilo kuham jaz. Naredim musako. Ob 15. uri imamo kosilo. Spekla sem še pito. Vsak dan bi nekaj pekla. Se že odločim, da bom jutri pekla nekaj drugega. Popoldne fant spet gre. Počutim se samo. Grem pred TV.

2. april

Dovolj imam politike. Cel dan se pogovarjamo o Janši. Ne da se mi več. Kličem nečakinjo prek video klica. Pogovarjava se dobri dve uri. Potoži mi, da bi rada šla v šolo (stara je 11 let). Doma ima še mlajšo sestrico in bratca. Rada bi se umaknila od njih, pa se ne more. Dogovoriva se, da se slišiva vsak dan. Zelo sva navezani. Vse ostalo danes ni pomembno.

3. april

Ugotavljam, da me v bistvu niti ne moti, da sem doma. Ampak hitro ugotovim, da če ne bi imela vrta in ostalih iz hiše, bi mi bilo precej težko. Razmišljam o tistih, ki živijo v blokih. Zasledim članek o nasilju v družinah, ki se povečuje med karanteno. Takoj postanem slabe volje. Kličem nečakinjo in pogovarjava se kakšno uro. Kličem še mami, pogovarjam se tudi z očijem. Oba skrbi, saj sta kronična bolnika, doma pa živita še sestra in njen partner (sestra je medicinska sestra, partner pa policist). Skrbi ju, da bosta virus prinesla iz službe. Povesta, da se doma držijo strogih navodil za razkuževanje in vseh drugih. Oči se že poslovi od mene, pravi, da ve, da bo umrl. Pa kaj še.

4. april

Psička B. Foto: A. Š., april 2020.

Vikend, končno! No, saj ni nič drugače kot včeraj. S fantom sva šla na sprehod, drživa se meje občine. Najdeva hrib, kjer ni žive duše. Srečala sva gamsa, kar je bilo precej nenavadno glede na to, da naj bi se gibali v visokogorju. Dan sva izkoristila na polno. Vrnila sva se do kosila. Zdi se mi, da bi morala vsak dan nekam v hribe. To pogrešam, da se zapeljem nekam dlje. Razmišljam o tem, da živimo pod diktatorjem, ki izvaja državni udar. Hitro zamenjam tok misli in začnem temo o sladici.

5. april

Najboljši del dneva je bila goveja juha, ki jo je skuhala tašča. Pogrešam mamino juho. Po kosilu sem jo poklicala. Pravi, da sta nekoliko bolj pomirjena. Poslušam delavce pri sosedih, eden še vedno kiha. Zgleda, da ima res seneni nahod. Preberem nekaj novic v zvezi z virusom. Nič kaj dobrega. Razmišljam o tem, kako bom s službo po karanteni. Skrbi me tudi, kaj bo s prakso in s poletjem. Bomo sploh šli na morje? No … mogoče ni prav, da razmišljam o tem, ko ljudje umirajo. Razmišljam tudi o ljudeh, ki pravijo, da virusa sploh ni. Da je to neka nastavljena stvar. Kako neumni so, si mislim.

8. april

Zbudim se pozno, zelo slabo sem spala. Tako je vedno ob polni luni. Počutim se slabo. Pokličem mami, nato še nečakinjo. Pogovarjava se zelo dolgo. Hudo mi je, da ne moremo biti skupaj. Potolažim se, da bo takrat toliko bolj veselo. Danes kuham kosilo jaz. Naredim tortilje za vse. Vsi so bili zadovoljni. Podružimo se na vrtu kot vsak dan. V bistvu nam nič ne manjka. Samo svoje pogrešam.

9. april

S fantom sva šla do Onkološkega inštituta po paket, ki mi ga je poslala mami. Pripeljal ga je sestrin fant, ki vozi reševalno vozilo. Sliši se narobe, a je bilo vse sterilno. Poslala mi je domača jajčka, kruh, potico, domače rezance in šunko. Komaj čakam, da jo poskusim. Malo še poklepetamo, kako je sestra in kako so stvari v zdravstvu. Beda. Vse skrbi.

10. april

Malce drugačno dopoldne – ob barvanju pirhov. Čudoviti so nastali. Barvala sem jih s taščo (kakšna grda beseda), fantovo sestrično in njeno hčerko. Barvamo jih do kosila. Danes nismo jedli skupaj, ker si je fant zaželel pice, tašča pa je delala palačinke. Teh ne maram. Vseeno se podružimo na vrtu. Obe fantovi babici, tast, tašča in midva. Spijemo kavo in jemo potico, ki mi jo je poslala mami. Odlična je. Potratna.

Refleksija

Dnevnik sem pisala vsak dan zvečer, preden sem se odpravila spat. Faktografskega sem tipkala, zasebnega pa sem pisala, ko sem bila že v postelji. Zasebnega sem včasih pisala tudi že podnevi. Zdi se mi, da sem s pisanjem zasebnega dnevnika lažje razdelala misli in občutke, tudi s tem, ko sem vsak dan prebrala zapis prejšnjega dne. Mogoče se lažje pomirim s tem, kar se dogaja okoli mene. Na začetku karantene sem imela manjšo krizo. In po tem, ko sem poslušala predavanje profesorice Šumijeve o vseh fazah, ki jih človek doživi ob kulturnem šoku, sem začela vleči vzporednice s tem, kar občutim sedaj oziroma sem občutila na začetku vsega tega. Na začetku sem si govorila, da ne bo tako hudo, da se to ne more zgoditi pri nas … Glej ga, zlomka, kje smo zdaj. Kaj se dogaja v Italiji in Španiji. Grozota. Svet se je v trenutku spremenil. Pokazalo se je nekaj pravih obrazov ljudi na vodilnih položajih. Kaj lahko naredi en sam politik, ki stopi na oblast, pride v vlado. Katastrofa. Baje, da je večina medijev v Sloveniji iz komunističnega režima. Mar ljudje ne vidijo, kaj se dogaja? Sem pod vtisom pisanja dnevnika in zapisujem tok misli. Kakorkoli, zdi se mi, da je pisanje in vodenje dnevnika odlična stvar v teh časih. Pozabila sem že, kdaj sem najraje pisala dnevnik, ko sem bila najstnica. Ko sem doživljala stvari prvič v življenju, ko nisem bila gotova, kaj bo jutri, kaj si mislim, kako sploh mislim. Točno tako se počutim zdaj. Kot najstnica, ki ne ve, kaj naj sploh čuti in si misli.