Spuščanje barčic v Kropi in Kamni Gorici
Praznovanje gregorjevega je v zadnjih letih v Sloveniji vse bolj priljubljeno. Velja kot praznik zaljubljencev oz. dan, ko se ptički ženijo. Šega, da sv. Gregor »luč v vodo vrže«, se je iz nekdanjih gorenjskih železarskih in obrtniških središč (Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Tržič) in iz kmečkega okolja (okolica Kranja) v zadnjih letih razširila tudi v druge slovenske kraje. Danes t. i. »gregorčke« izdelujejo in spuščajo tudi v Ljubljani in njeni okolici ter ponekod na Dolenjskem. V prispevku pa predstavljamo gregorjevo, kot ga praznujejo v enem od “izvirnih” okoljih, Kropi in Kamni Gorici.
Saša Florjančič (Muzeji radovljiške občine – Kovaški muzej Kropa)
Izraz gregorčki za razsvetljene predmete, ki jih ljudje, zlasti pa otroci, na predvečer gregorjevega spustijo po vodi, se je uveljavil šele proti koncu 20. stoletja. V Kropi in Kamni Gorici izraza gregorčki ne poznajo, pač pa spuščajo barčice. Tako šegi pravijo že vsaj sto let. Najstarejša poročila o spuščanju umetelno izdelanih razsvetljenih hišic, cerkvic in ladjic v Kropi in Kamni Gorici so s konca 19. stoletja, sicer pa gre za šego, ki ima korenine že v predkrščanski dobi. Na Gorenjskem in v okolici Ljubljane so kmetje in obrtniki prihod pomladi pričakali 12. marca. Takrat goduje eden najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov – sv. Gregor. Gregorjevo je prvotno sovpadalo s pomladanskim enakonočjem, po uvedbi gregorijanskega koledarja v 16. stoletju pa se je pomaknilo za devet dni nazaj.
Spuščanje barčic in gregorčkov pomeni nadaljevanje starih šeg, s katerimi so ljudje oznanili začetek pomladi. Takrat se je dan toliko podaljšal, da so lahko začeli delati ob naravni svetlobi. Umetno luč so vrgli v vodo, saj voda, simbol večnega kroženja, spomladi luč odnese, jeseni pa jo spet prinese. V Kamni Gorici so rekli, naj gredo vsi zimski križi in težave po vodi. Vreči luč v vodo je pomenilo položiti kar goreč predmet na vodo, da ga je ta odnesla. Po starem izročilu so Kroparji na predvečer sv. Gregorja na vodo dajali deske in peharje, obložene z oblanci, lubjem, ogljem ali starimi cunjami, ali pa celo staro coklo, na kateri je gorela sveča. Po najstarejšem znanem opisu šege po spominih domačina, ki se nanašajo na konec 19. stoletja, so v Kropi »vrgli luč v vodo«, ker se je ob tem času nehalo delo pri luči in sta dan in noč že enako dolga. Že takrat so Kroparji tekmovali, kdo bo izdelal lepšo barčico. Spuščali so jih po umetnih strugah – rakah ob Kroparici in na jezovih (bajerjih) Zgornje in Spodnje fužine, in sicer ob prvem mraku, ko so prenehali z delom v kovaških delavnicah – vigenjcih. Pripovedovalec je posebej izpostavil, da so bile barčice na spodnjem bajerju navadno lepše, saj so otrokom pri izdelovanju barčic pomagali v delavnicah v Spodnji Kropi, kjer so Zupanovi delali orgle in mehove. Brata Ignac in Ivan Zupan, ki sta bila znana izdelovalca orgel, sta se proti koncu 19. stoletja preselila v Kamno Gorico, na ta čas pa so vezana prva poročila o izdelovanju barčic v obliki plavajočih razsvetljenih hišic in ladjic tudi v Kamni Gorici.
Podobno je šego spuščanja barčic v Kropi in Kamni Gorici leta 1924 opisal Rudolf Andrejka:
»Na predvečer sv. Gregorja (11. marca) spuščajo po vaški strugi male barčice – hišice in šmarne križe, da potem na vodi zgore. Te pomenijo radost in veselje fužinarju, da so luč odpravili, ker odslej spomladi ne bo treba več prižigati pri delu.«
Zapis je zanimiv tudi zato, ker omenja kamnogoriško posebnost – barčice v obliki šmarnih križev. Gre za barčice, na katerih je na sredini manjše deščice čolniček iz papirja z jamborom v obliki križa, ta pa je s pisanimi papirnatimi verigami povezan z vogalnimi stebrički, na katerih gorijo svečke. Čolniček oz. ladjica naj bi simbolizirala ladje, za katere so kamnogoriški kovači stoletja dolgo izdelovali žeblje, papirnate verižice pa verige, ki so jih še v prvi polovici 20. stoletja izdelovali v Kamni Gorici.
Pomena ohranjanja stare šege so se domačini v Kropi in Kamni Gorici zavedali že v obdobju med svetovnima vojnama. Leta 1934 so v glasilu kroparske industrijske zadruge zapisali:
»Sv. Gregorja luči so bile letos imenitne. Prav je, da se stara navada ohrani. Včasih so “luč v vodo zalučili”, ker se je umaknila zimska tema, in so to naznačili prav s tem dejanjem; pozneje pa so spuščali v vodo deščice z gorečimi svečami. Letos smo videli na Spodnjem bajerju lepe papirnate hišice, ladjice in cerkev, skozi njih barvasta okna pa je prosevala pisana luč.«
Spuščali so jih celo v času nemške okupacije, čeprav je bila ob mraku že policijska ura in ne bi smeli biti zunaj. Po drugi svetovni vojni so se za ohranjanje izdelovanja in spuščanja barčic v Kropi in Kamni Gorici zavzeli nekateri krajani v okviru krajevnih turističnih društev, ki sta organizatorja spuščanja barčic še danes. Po letu 1970 so na njihovo pobudo začeli izdelovati barčice v obeh vrtcih in v osnovni šoli v Lipnici, podobno kot tudi v Tržiču in tudi v zadnjem času tudi drugje po Sloveniji.
Kljub temu, da je sodobna pojavna oblika šege postala širše prisotna, pa spuščanje barčic Kropi in Kami Gorici zaradi več krajevnih posebnosti ohranja značaj pristnosti. V Kropi barčice danes ponovno spuščajo po obnovljenem bajerju Spodnje fužine (po letu 2000), prej pa so jih spuščali po rakah pred Kovaškim muzejem. Barčice imajo otroci navezane na vrvicah, v kolikor jih želijo ohraniti, sicer pa večina barčic zgori. Zadnja leta so povečini izdelane iz kartonskih škatel, med njimi pa se še vedno najdejo modelarske miniature, povezane s krajevno železarsko zgodovino in arhitekturo. Takšnih barčic, v katere je bilo vloženega več tednov dela, je v Kropi ohranjenih kar nekaj, so v lasti posamičnih družin, kulturnega in turističnega društva in tudi v zbirki Kovaškega muzeja. V Kamni Gorici barčice ne zgorijo, saj jih otroci spuščajo po vodnem kanalu sredi vasi in spuščanje večkrat ponovijo. Nekatere kamnogoriške barčice se tako ohranjajo iz roda v rod. V zadnjem času so spet pogostejše barčice šmarni križi.
Danes, v času pandemske krize in omejitev gibanja v preventivo, si lahko spuščanje gregorčkov ob 18h pogledate na Radolca.si.
Viri in literatura:
Tita Porenta: Sveti Gregor »luč v vodo vrže«, v: Kroparski zbornik, Kropa 1995.
Bojan Knific: Gregorjevo. Ko gre luč v vodo in se začne pomlad, Tržič 2017.
* Naslovna fotografija: Barčice v Kropi. Foto: Nuša Leskošek, 2012.
