Koronačas, štirje pubertetniki in menopavza

Zapiski iz domačega vsakdana o gospodinjenju, šolskih obveznostih in hormonskem neravnovesju

Špela Ledinek Lozej

Zapis je nastal ob polnem zavedanju, da mi ni hudega. Življenje je bilo radodarno in mi je naklonilo vse, česa več in drugega manj, a zavoljo nekaj neumerjenosti se ne gre pritoževati. Tudi koronavirus me ne plaši več kot toliko in ni neposredneje prizadel mene in mojih bližnjih; lahko delam od doma, občasno dežuram v službi in družbeno izolacijo načeloma dobro prenašam. In koronačas, ki je prišel neposredno po maturantskem plesu prvorojenke, sem vzela kot podarjeni čas z odraščajočimi otroki. Ti bi sicer ne preživljali večerov ob igranju taroka s starši.

Ta od Boga podarjeni čas pa je posegel v naše utirjeno življenje drug z drugim (in pogosto tudi drug mimo drugega). Vsi smo bolj ali manj doma, zato je več gospodinjenja. In ker sem sama še kar talentirana za optimalno učinkovito organizacijo delovnega  procesa, sem to do nedavnega v dnevni naglici počela brez pretiranega razpravljanja. V koronačasu pa je brezprizivno delegiranje za druge člane gospodinjstva postalo nevzdržno, zato smo napravili novo, po mnenju vseh »pravičnejšo« porazdelitev gospodinjskih opravil. Delitev del rotira, tako da je vsak družinski član dnevno zadolžen za druga opravila. Kljub lični tabelici, ki visi na hladilniku, pa sem še vedno edina, ki – tokrat sledeč razporedu – prijazno in zatem manj prijazno opozarjam na dnevne zadolžitve in tako nehote spet pristajam na vlogo dežurnega delegatorja obveznosti oziroma, z besednjakom najstnikov, na teženje; sicer pa v odnašanju smeti in sesanju uživam, nekoliko manj v prismojenih kosilih, pripravljenih s pubertetniškim neinteresom do kakršnegakoli gospodinjskega dela.

Prismojena kosila pa niso najhujše. Če pubertetniki svojim potrebam po družabnih stikih brez večjih težav zadostijo ob ždenju na telefonu (ob čemer rabijo meni zelo nenavadna sporazumevalna sredstva), pa nekoliko težje zadostijo svojim potrebam po gibanju. Dnevni treningi so odpadli, samodiscipline oziroma samoiniciative za individualno izvedbo vaj nimajo, z mamo na sprehod ali kolo pa se jim tudi ne gre. In prekipevajoči hormoni, ki jih sicer kroti dnevna mera fizične aktivnosti, so toliko manj obvladljivi. Izkazalo se je, da smo starši in sorojenci edini priročni poligon za kanaliziranje vse odvečne energije in posledično vzpostavljanje ravnovesja. Kar po moji dozdajšnji evidenci vodi v histerične izpade, medsebojno fizično obračunavanje, striženje na balin, prenajedanje, neumorno glasno prepevanje in preigravanje Bachovih klavirskih sonat ob vseh urah, še kar neprimerno preurejanje svoje sobe, grizenje nohtov in, pri nekaterih, celo v dolge nočne sprehode, ki so, kakopak, edini sprejeti z odobravanjem.  

In potem je tu še šola. Do sedaj se v izobraževanje otrok z možem nisva vpletala; ne da bi se ne udeležila obveznih roditeljskih sestankov, se vsake toliko časa ne pozanimala, kako jim gre, to že.  A nekako sva uspela skomunicirati, da je šola pač njihova obveznost in da če je nujno potrebno, lahko prosijo za pomoč, sicer pa se z nalogami doma več kot toliko nismo ukvarjali. In pri uvedbi izobraževanja na daljavo sva bila pravzaprav vesela, da bodo na računalnikih in telefonih končno počeli nekaj »pametnega«, ter sva seveda razrahljala dozdajšnje omejitvene ukrepe glede rabe IKT. In bila zatem nemalo presenečena, da je kljub celodnevnemu ždenju na telefonu in računalniku prišlo sporočilo razredničarke o neodzivnosti pri šolskih obveznostih. Verjamem, da je učiteljem, ki so do sedaj spodbujali učence k delu predvsem z neposrednim stikom, težko pri privajanju novim oblikam izobraževanja na daljavo in, no, da, hvaležna sem ji za obvestilo o neodzivnosti. A razen če ne gre za izhodiščno tehnično pomoč pri rokovanju z IKT, nisem pedagoško in strokovno usposobljena in zato ne morem in niti ne želim nadomestiti dela učiteljev. Doma imam dovolj opravkov z odzivnostjo v medsebojni komunikaciji ter pri gospodinjenju; ostalo pozornost pa želim nameniti lastnemu menopavznemu hormonskemu (ne)ravnovesju.

Lastnemu (ne)ravnovesju, ki je, kot vedno, prišlo ob najbolj nepravem času. V času, ko so mi onemogočeni pobegi v službo, hribe in k sorodnikom in prijateljem v prestolnico ter onkraj občinskih in državne meje. In v tem depresivnem vrtincu me razveseli novica, da se v bližnji beneški laguni spet vidi ribe. Skrbi pa me, da takrat, ko mi bo dopuščeno, da grem v Benetke, rib ne bo več!

* Prikazna fotografija: In še slajša plat karantene – kar dve domači rojstnodnevni torti! Foto: Špela Ledinek Lozej, maj 2020.