Prispevek opisuje obisk enega od priljubljenih prostorov za preživljanje koronskega časa v Ljubljani pred vnovičnim zaprtjem države 1. aprila. Hkrati je to vaja »opazovanja z udeležbo« študentke etnologije in kulturne antropologije.
Sara Sakač
V zadnjem letu je za večino ljudi postalo vsakdanje dogajanje precej manj pestro. Življenje se odvija predvsem v naših domovih in njihovi okolici, zato nas je veliko do potankosti raziskalo prav to. Večinoma smo si na tak način izoblikovali tudi kakšne nove navade in odkrili posebne kotičke v naši okolici. Ker živimo blizu ljubljanske Špice, smo s sostanovalci začeli zelo pogosto zahajati tja, »na kavo«. Tamkajšnja kavarna – do 1. aprila zgolj z možnostjo kave za s seboj – je s prihodom pomladi postala verjetno ena redkih ljubljanskih prostorov, ki je lahko odigrala vlogo kavarne s teraso, zato je tja začelo zahajati veliko Ljubljančank in Ljubljančanov.
Parkiram kolo. Po navadi grem na Špico v popoldanskih urah, ko se ozračje že nekoliko ogreje, tokrat sem prišla ob 13:46, zaradi česar so me stojala za kolesa pričakala skoraj prazna. Verjetno zato, ker so ljudje še vedno večinoma v službi ali v šoli. Prepričana sem, da se bo prostor zelo kmalu zapolnil, saj je danes čudovit topel spomladanski dan. Pričakajo me tudi sveže zacvetela drevesa, katerih vonj do mene vsake toliko prinese veter. Ko se približujem kavarni, zmeraj slišim glasbo, ki redkokdaj ustreza mojemu okusu, vendar pa je danes vseeno dovolj ušesom prijazna za posedanje ob vodi in dovolj tiha, da je ob ustrezni razdalji skorajda ne slišim. Dejstvo, da je tu veliko manj ljudi kot sicer, potrjuje tudi vrsta za prevzem pijače, na katero je včasih treba počakati tudi deset minut. Tokrat sta v vrsti pred mano zgolj dve osebi. Tudi v kavarni streže zgolj en natakar, v popoldanskem času pa sta zmeraj dva, da čim hitreje postrežeta strankam. Poleg tega se zdi, da so skozi večmesečno obratovanje »za s seboj« našli še različne druge načine za čimbolj učinkovit prevzem.
Prostor pred okencem z blagajno so z vrvjo razdelili na vhod in izhod, na najbolj priročna mesta postavili koše za smeti, dodali pa so tudi različne napise, ki usmerjajo in pojasnjujejo. V čakalni vrsti je obvezna maska, sicer ne postrežejo pijače. Tak je vsaj napis. Vendar pogosto vidim koga, ki se spretno izmuzne temu precej nezahtevnemu pravilu in si maske sploh ne nadene ali pa si jo nadene napačno.
Plačam in prevzamem svojo podaljšano kavo, med čakanjem pa opazim, da so – ker smo pred veliko nočjo – vrsti sladic dodali še ogromne slaščice v obliki velikonočnih pirhov. Ob prihodu sem predvsem v družbi starejših ljudi in mamic z vozički, nekaj se začne nabirati tudi drugih. Ker je to predvsem prostor druženja, je le redkokdo sam. Posamično sedijo zgolj nekateri upokojenci, ki sproščeno uživajo na klopeh v soncu. Zagledam tudi neko mlajšo žensko, ki pa očitno pričakuje nekoga, saj je vidno nestrpna in na klopi izgleda, kot da je tam le začasno. Zanimivo je, kako neprijetno nam je včasih, če je prostor označen predvsem kot prostor druženja, mi pa smo tam sami, brez družbe. Veliko ljudi to potem kompenzira s preživljanjem časa na telefonu. Na moje veselje sem tokrat srečala malo takšnih, pa tudi malo tistih, ki še v družbi preživljajo čas s telefonom.
Ko stopim v osrčje stičišča med Prulami in Gruberjevim nabrežjem, mi tok misli hitro prekinejo številni pogovori drugih ljudi. Zelo kmalu zaslišim pogovor, za katerega sem predvidevala, da bo tema prenekatere skupine uživačev na obrežju Ljubljanice. To so novi protikoronski ukrepi, s katerimi nas je pred kratkim soočila vlada, ki narekuje ponovno zaprtje države. Če bi prišla sem pred katerim od prejšnjih »lockdownov«, verjamem, da bi se srečala z veliko manj ljudmi. Po enem letu tega se ne zdi več čudno, da se kljub opozarjanju o širjenju okužb v ljudeh ne skriva več toliko strahu. Poleg tega pa nekateri zagotovo skušajo izkoristiti zadnje trenutke, ko se lahko legalno podružijo na javnih površinah.
Na drugi strani reke stoji srednja šola, zato se Špica ob koncu pouka napolni z dijaki in dijakinjami. Ker je v srednješolskem kompleksu konservatorij za glasbo, od tam pogosto prihajajo različni zvoki. Včasih naletim na vajo benda ali orkestra, danes pa nekdo vadi pihalo, ne vem točno razbrati, katero. Je pa nekoliko lažje poslušati vajo benda ali orkestra v primerjavi s preigravanjem lestvic in istih melodij enega inštrumenta. Sicer pa se je tako ali tako težko osredotočiti na glasbo iz kavarne ali iz konservatorija, saj ju preglasijo pogovori ljudi, oglašanje rac in labodov v Ljubljanici ter občasna skupina dijakov s prenosnim zvočnikom, ki se po pouku družijo na drugi strani reke, kjer je to dovoljeno brez mask in kjer se lahko družijo tudi, če niso vsi v istem razredu. Poleg dijakinj in dijakov prihaja čedalje več ljudi; nekateri s hrano, saj je ravno čas kosila. Tudi to je precej pogosta praksa, odkar nimamo dostopa do restavracij. Namesto tega ljudje prevzamejo hrano v restavraciji in jo odnesejo na nek prostor, kjer jo lahko skupaj pojedo in se počutijo vsaj približno tako, kot da so v restavraciji.
Večina ljudi pride na Špico uživat in se sproščat. Nekateri se sončijo brez majice, skupina punc, sodeč po torti in šopku rož, slavi verjetno rojstni dan, nekateri sprehajajo psa. Tisti v skupinah se pogovarjajo, kadijo, pijejo, jedo. Tako razen cvetočih dreves in vonja Ljubljanice občasno zavoham še vonj cigaretnega dima. Večinoma pa poslušam pogovor treh moških, ki govorijo o potovanjih, letenju z letalom in različnih vrstah kampiranja ter ocenjujejo različne hrvaške kampe; prijetno je slišati tudi kaj, kar spominja na neko drugo realnost. Prav žalostno je pomisliti, da bo kmalu takšno druženje ponovno nezakonito.
