V prispevku je predstavljena nesnovna kulturna dediščina Slovenije, povezana z obeleževanjem velike noči, ki je vpisana v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije.
Nena Židov (Slovenski etnografski muzej)
Škofjeloški pasijon
Igralci, ki so sodelovali pri uprizoritvi Škofjeloškega pasijona leta 1936 (Foto: arhiv Loškega muzeja Škofja Loka). Uprizoritev Škofjeloškega pasijona leta 2015 (foto: Tomaž Lunder).
V Škofji Loki v velikonočnem času na šest let uprizarjajo Škofjeloški pasijon, ki prikazuje Kristusovo trpljenje in motive iz stare in nove zaveze. Besedilo je na osnovi predhodnih uprizoritev in predlog zapisal kapucin pater Romuald Marušič. Rokopisni kodeks, datiran z letnico 1721, velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in za najstarejšo ohranjeno režijsko knjigo v Evropi. Kodeks je shranjen v Kapucinskem samostanu Škofja Loka, kjer je tudi nastal. Ob koncu 18. stoletja je bil pasijon ukinjen, nato pa znova odigran leta 1936. Naslednje uprizoritve so bile leta 1999 in 2000, od leta 2009 pa ga zaradi zahtevnosti izvedbe uprizarjajo vsakih šest let. Kontinuiteto uprizoritev zagotavlja Občina Škofja Loka. Zadnja uprizoritev je bila leta 2015, letošnja pa je zaradi epidemije prestavljena na naslednje leto.
Gledališko predstavo, ki temelji na verzih v škofjeloškem narečnem jeziku zapisanega dramskega besedila, uprizarjajo prostovoljni amaterski igralci iz Škofje Loke in okoliških krajev v obliki procesije na prenosnih odrih, vozovih, konjih in peš. Pri predstavi, ki poteka na štirih odrih na prostem, po ulicah in trgih srednjeveškega mestnega jedra Škofje Loke, sodeluje več kot tisoč nastopajočih in drugih sodelavcev. Govorjeno besedilo dopolnjujeta glasba in petje. Gre za največjo dramsko predstavo na prostem v Sloveniji. Leta 2008 je bil Škofjeloški pasijon kot prva enota vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, leta 2016 pa kot prva enota iz Slovenije na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
Pirhi
Barvanje in krašenje pirhov ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Rdeče obarvane pirhe omenja Valvasor (1689), najstarejši ohranjeni pirhi pa sodijo v konec 19. stoletja. V preteklosti sta prevladovali dve tehniki krašenja: batik in praskanje vzorca na pobarvanem jajcu. V nekaterih pokrajinah so razvili značilne tehnike in motive krašenja. Pirhi so del velikonočnega žegna. V preteklosti je bilo živo prepričanje v čarobno moč lupin blagoslovljenih jajc. S pobarvanimi in lepo okrašenimi pirhi so se obdarovali. Razširjene so bile igre s pirhi: trkanje, kotaljenje in ciljanje. V novejšem času so v številnih krajih oživili igro ciljanja pirhov.
Izdelovanje belokranjskih pisanic je bilo v register vpisano leta 2012 (film), izdelovanje prekmurskih remenk pa 2015 (film).
Velikonočne igre s pirhi so bile vpisane v register leta 2012 (film).
Velikonočni plesi in igre v Metliki
Začetki metliškega obredja segajo vsaj v drugo polovico 19. stoletja. Izhajajo iz tradicije obeleževanja velike noči, ko je bil velikonočni ponedeljek namenjen igram, izletom in obdarovanju s pirhi. Do druge svetovne vojne so metliško obredje vsako leto izvajali na pungertu, travniku oziroma grajskem sadovnjaku pri cerkvici sv. Martina zunaj Metlike. Od leta 1992 Metliška folklorna skupina Ivan Navratil na velikonočni ponedeljek v okviru prireditve Zaviranje kola na osrednjem trgu v Metliki prikazuje velikonočne plese in igre, sestavljene iz plesanja metliškega kola in plesnih iger: rešetca, al’ je kaj trden ta vaš must, robčeci, kurji boj in turn. Plešejo le ob petju in brez inštrumentalne spremljave. Leta 2013 so bili Vuzemski plesi in igre Metliki vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije (film).
Leta 2020 so prireditev zaradi razglašene epidemije izvedli v nekoliko prilagojeni obliki. Z ozvočenjem so po Metliki zvočno podobo obredja predvajali z zgoščenke, ki so jo posneli pred leti, člani folklorne skupine pa so, oblečeni v narodne noše, v krogu svojih družin peli in plesali pred svojimi domovi in na domačih vrtovih.
Peka velikonočnih oblatov
V nekaterih krajih po Sloveniji pred veliko nočjo iz nekvašenega testa iz moke in vode pečejo velikonočne oblate okrogle ali ovalne oblike z odtisnjeno krščansko simboliko. Kot del velikonočnega žegna jih skupaj z drugimi velikonočnimi jedmi nesejo k blagoslovu. Nekateri jih še vedno pečejo s pomočjo železnih klešč, na katere vlijejo testo in klešče podržijo nad odprtim ognjem, da se oblat speče. Večinoma pa uporabljajo posebne dvodelne električne pekače ali kovinske klešče, ki po peki na vliti testeni ploskvi oblata pustijo odtis s krščansko simboliko.
Oblate pečejo mežnarji ali mežnarice, posamezni farani, pa tudi v nekaterih samostanih. Zainteresirani dobijo oblate pri tistih, ki jih pečejo, od župnikov, ki jih delijo med farane po mašah na cvetno nedeljo, ali na veliko soboto od raznašalcev blagoslovljenega ognja. Ob velikonočnem zajtrku vsak član družine zaužije svoj oblat, v preteklosti pa so en oblat razdelili med vse člane družine. Peka velikonočnih oblatov
Peka velikonočnih oblatov je bila vpisana v register leta 2017.
Pritrkavanje in streljanje z možnarji
Velikonočno pritrkavanje, Kamna Gorica, 2018 (foto: Miha Špiček). Možnaristi, Vuhred, 1925 (Dokumentacija SEM).
Z obeleževanjem velike noči sta povezana tudi pritrkavanje, v Register nesnovne kulturne dediščine vpisano leta 2018, in streljanje z možnarji, vpisano leta 2009.
Streljanje ali pokanje z možnarji je znano po vsej Sloveniji. Izvira iz ljudskega prepričanja, da je pokanje kot oblika hrupa sredstvo za odganjanje zlih sil. V okviru obeleževanja velike noči streli z možnarji največkrat spremljajo blagoslov velikonočnega žegna in vstajenjsko procesijo. Pritrkavajo na velikonočno soboto po večerni vigiliji, ko se »odvežejo« zvonovi, ali v nedeljo zjutraj, ko pritrkavanje spremlja vstajenjske procesije.
Nekatere predmete, povezane z obeleževanjem velike noči, si lahko ogledate na stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja Med naravo in kulturo, manjšo občasno razstavo 300 let Škofjeloškega pasijona pa si lahko ogledate do 18. aprila 2021.
Viri in literatura:
Brancelj Bednaršek, Andreja: Belokranjske pisanice. Metlika: Belokranjski muzej, 1993.
Kalan, Mira idr.: Škofja Loka: Čas pasijona. Škofja Loka: Loški muzej, 2015.
Kovačič, Mojca: Pa se sliš … : Pritrkavanje v slovenskem in evropskem prostoru. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012.
Krnc, Janez in Jelka Pšajd (ur.): Zbornik ob razstavi: od 30. marca do 7. maja 2012 v Puščenjakovi dvorani Centra DUO Veržej: Razstava pirhov in možnarjev slovenskih pokrajin. Veržej: Zavod Marianum, 2012.
Kunej, Rebeka: Spreminjajoči se teksti in konteksti velikonočnega plesa v Metliki. Traditiones 46/3, 2017, 123–142.
Kuret, Niko: Praznično leto Slovencev: Starosvetne šege in navade od pomladi do zime. Ljubljana: Družina, 1997.
* Naslovna fotografija: Pirhi na stalni razstavi Slovenskega etnografskega muzeja (foto: Marko Habič, 2008).
