Avtorica zapiše opažanja o spremembah v pohodništvu.
BRŽ
Hribi niso bili del mojega otroštva. Niti mladosti. Prve izlete na vzpetine sem v resnici začela delati s svojima otrokoma. Kratki izleti, primerni njuni starosti. Včasih tudi predolgi. In vsakič znova spodbujanje s čokolado – za vsakim ovinkom malo čokolade. Ampak na teh destinacijah so mi hribi zlezli pod kožo in začela sem resnično čutiti tako pogosto ponavljano »Slovenija je raj pohodništva« – na tisoče označenih pohodni poti omogoča pobeg v gozd, na samotne poti, polne dišečih gozdnih smol in zelenja, čudovite razglede in … mir. Hribi in gozdovi so postali del mojega normalnega tedenskega ritma.
Ko se je v Sloveniji začela karantena zaradi izbruha koronavirusa, je bil marec. To je načeloma čas, ko ljudje ne hodijo še prav dosti v hribe – v sredogorje še nekaj, v visokogorje pa toliko manj zaradi snega. Vendar je bil letošnji marec neskončno sončen in topel, karantena je zmanjšala število obveznosti na urnikih ljudi (vsaj kar se tiče raznih popoldanskih dejavosti) in ljudi je potegnilo ven. Hribi so naenkrat postali edini kraj, kamor je bilo možno pobegniti pred vsakdanjikom – ni bilo več kulturnih prireditev, ni bilo več telovadnic in vadbenih prostorov, ni bilo več druženj po lokalih, po parkih ni bilo priporočljivo hoditi … Vse je bilo naenkrat nevarno in je postalo grožnja ne le posamezniku, ampak celotni družbi. Zdelo se je, da nas lahko samo narava očisti. Zdelo se je tako vsaj po tem, kakšen nenaden eksodos v hribe se je zgodil v Sloveniji. Odmaknjene in tihe točke so postale polne pohodnikov, pozornost ljudi se je usmerila na neodkrito in neznano. In stalno poudarjanje, da smo spet našli stik z naravo, se je ponavljalo na dnevni ravni – v medijih in na socialnih omrežjih.
Pa vendar se zdi, da je šlo za nekaj povsem drugega: ljudje se niso vrnili v naravo, niso ponovno našli stika z naravo (to pač dokazuje tudi odmetavanje smeti po gozdovih in hribih), temveč so hribi in gozdovi postali edina točka, kjer so se ljudje – sicer nelegalno – lahko družili in kamor so lahko pobegnili pred neprijetno realnostjo. Postali so prostor upora. Zgolj in samo sprehodi so nas odmaknili od medijskega bombardiranja o naši ogroženosti in ranljivosti, pohodi pa so nam pokazali, da smo še vedno zdravi. Gozdovi in hribi so postali prostor pobega. In postali so nadomestek za ogromno dejavnosti, ki so nam prej zapolnjevale dan.
Tako je postal vsak hrib zbirališče, prej neznani vrhovi pa polni obiskovalcev. V Ljubljani so, sploh ob zaprtju občin, ljudje našli Klobuk, pa Kašeljski hrib z različnimi vrhovi ter Ostrovrharjevo in Borovničevo pot ipd. – poleg že znanih Rožnika, Šmarne gore in Golovca. Ob odprtju občin pa so tudi bolj znani in višji vrhovi kljub zaprtim planinskim kočam postali točka zbiranja: Golica je prejšnji teden izgledala kot sobota na ljubljanski tržnici, Polhograjska grmada je postala prava promenadna pot. Pot na Krim so zaprli že pred zaprtjem občin, vendar so vse ostale poti po Krimu ponujale neskončno možnosti sprehodov in tako je bil Krim pravo malo mravljišče ljudi. Vsakodnevni sprehod se je tako – v nasprotju od časa pred karanteno – spremenil v tisti del dneva, ko sem bila med ljudmi. Motiv za odločitev za odhod v hribe se je tako diametralno spremenil.
Pogled z Golice na kočo pod Golico Nedelja na Golici Neskončni razgledi
Ta vikend bom pokukala na jugovzhod Slovenije in enega od njihovih priljubljenejših vrhov – mislim si, da bo precej ljudi. Ker se ljudje želijo družiti. Ker je sonce. In ker morajo nekam pobegniti pred izpostavljenimi vsakdanjimi temami.
