Avtor piše o zgodovini in razlikah pri praznovanju rojstnih dni ter o današnjih načinih praznovanja.
David Kropivnik
Rojstni dan je osebni praznik, ki se proslavlja letno na obletnico rojstva. Gre za navado, ki se pojavlja v več kulturah in zgodovinskih obdobjih in se praznuje na različne načine. Rojstni dan je pomemben dogodek v močno individualistični družbi, saj gre za dan, ki pripada posamezniku.
Človek je z dojemanjem cikličnega časa uvrstil v časovni krog tudi praznovanje rojstnih dni. Najstarejši zapisi o samem praznovanju segajo v leto 3000 pr. n. št. in govorijo o tem, kako je faraon praznoval svoj rojstni dan; to pa ni bil dan njegovega rojstva, temveč dan, ko je prevzel krono. Rojstne dneve naj vi praznovali tudi Grki; uporabljali so sveče, ki so simbolizirale Luno in lepoto boginje Artemis. Starejše kulture so večinoma praznovale le rojstva pomembnih ljudi in bogov. Prvi, ki so praznovali rojstni dan posameznika, so Rimljani s kultom Geniusa, tj. osebnega boga, ki se je rodil in umrl z vsakim posameznikom. S praznovanjem so ga častili in prosili za še eno dobro leto, kar lahko povezujemo z rojstnodnevnimi željami današnjega časa. Ta praksa se je ohranjala do konca 4. stoletja.
V krščanstvu je god pomembnejši od rojstnega dne, zato je tradicija praznovanja rojstnih dni potihnila in se ohranila le v višjih slojih. Tej zamenjavi je verjetno botrovalo dejstvo, da je god vezan na krst: otrok je bil običajno krščen v prvih osmih dneh po rojstvu in s krstom prejel ime, ki mu ga je dodelil boter; s tem je bil otrok očiščen grehov in postal človek vere. Za vsak god je otrok prejel botrova darila, ki so zagotavljala njegovo uspešno (duhovno) rast.
Po koncu renesanse je rojstni dan spet postal bolj priljubljen. K temu so pripomogli pojav protestantizma, razsvetljensko priznavanje koncepta otroštva kot oblikovalnega obdobja in iznajdba tiskarskega stroja, s katerim so se razširili koledarji. Pozneje se je navada praznovanja širila iz Evrope po vsem svetu. Od druge polovice 20. stoletja dalje je osebni rojstni dan postal v večini znanih kultur neke vrste Durkheimovsko družbeno dejstvo: družbena konvencija, o kateri se ne sprašujemo (Shoham 2021).
Pri rojstnem dnevu pa ni pomembno le, da je to posameznikov praznik; velik pomen ima tudi, kateri zaporedni rojstni dan je to. Poleg polnoletnosti, ki je v različnih državah priznana ob različnih starostih, in okroglih obletnic je po svetu pomembnih še nekaj starosti. V Ameriki in Kanadi se praznuje ‘sweet sixteen’, ko dekleta dopolnijo šestnajst let. V špansko govorečih državah in Braziliji se praznuje ‘quinceñera’ za petnajsti rojstni dan deklet. V Nepalu in Indiji otroka obrijejo za prvi rojstni dan in ga s tem očistijo zlih duhov iz prejšnjega življenja, ‘namakarama’. V nekaterih kastah fantje dobijo za dvanajsti ali trinajsti rojstni dan blagoslovljeno nit, ta običaj imenujejo ‘upanaya’. V nekaterih azijskih državah, kjer uporabljajo koledar zodiaka, praznujejo šestdeseti rojstni dan. V Koreji praznujejo ‘baek-il’, stoti rojstni dan, in ‘doljanchi’, prvi rojstni dan. V angleški Skupnosti narodov (British Commonwealth) ljudje dobijo čestitko od kraljeve družine za stoti, stopeti in vsak naslednji rojstni dan. V židovskih skupnostih praznujejo ‘bar mitzvah’, po kateri postanejo pravi člani skupnosti – to je po navadi trinajsti rojstni dan za dečke in dvanajsti za deklice.
Zanimivo in nekoliko nepričakovano je, da se je ohranila osnovna oblika praznovanja rojstnih dni tudi v kontekstu moderne kulture praznovanja. Praznovanje rojstnega dne presega prostor, čas in kulturo; vsi sledimo formuli, ki se je ohranila skozi stoletja in ni podlegla trendom ali kulturnim spremembam. Danes so skorajda nujne sestavine srečanje, torta, sveče, obdarovanje in dobre želje za prihajajoče leto (Shoham 2021: 8).
Rojstni dnevi delujejo kot simbol pripadnosti (Redlich 2020), oblika socializacije in slavljenje posameznika, in kot taki imajo vrednost za družbo in posameznika. Ker je rojstni dan osebni praznik, se oblika praznovanja podreja željam in okusu posameznika. Sam rad praznujem doma, nekatere sovrstnike pa bolj zanimajo zabave v najetih prostorih ali v naravi. Nekateri imajo radi rojstnodnevni program, kot je na primer seznam dejavnosti, drugi pa se nagibajo bolj k prosti zabavi brez načrtovanja in s poudarkom na spontanosti in dobrem počutju. Nekateri ločijo praznovanje z družino in prijatelji, pri drugih pa se eno poveže z drugim, npr. doma pripravijo kosilo za sorodnike, ki ostanejo do večera, ko se jim pridružijo prijatelji. Najbolj divje zabave naj bi se začele z devetnajstim letom starosti, dosegle višek z dvaindvajsetim in počasi zamrle do sedemindvajsetega leta. Vse zabave pa imajo nekaj skupnega: namenjene so slavljenju posameznika, ki se ga obdari, na vseh so torte in svečke, ki jih slavljenec upihne in si ob tem nekaj po tihem zaželi.
V zadnjem času, upoštevajoč družbeno razdaljo, je bilo praznovanje rojstnega dne omejeno ali celo nemogoče. Sam sem tako zamudil dve praznovanji, drugi, ki jih poznam, pa so praznovali v manjših zasedbah. Zasledil sem naslednje tri oblike in se udeležil dveh: praznovanje doma z manjšo zasedbo, redno srečanje, saj se datumi slučajno ujemajo, in praznovanje izven hiše v najetem prostoru z omejeno skupino. Slišal sem tudi za zabave prek spleta in na prostem. Praznovanja z manjšim številom ljudi so mirnejša, kot malo večja srečanja. Pomanjkanje klasičnega praznovanja rojstnega dne vpliva na dojemanje časa; rojstni dan, ki je včasih deloval kot časovni mejnik, je tako le manjši dogodek. Tako kot druge oblike druženja so praznovanja postala omejena in nadzirana. Dogodki, ki so bili nekdaj znani kot odlična priložnost za srečanje novih in starih prijateljev, so postali omejeni na manjše kroge in mnogo bolj intimni.
S sproščanjem omejitev gibanja in druženja pa so se zabave vrnile. Že tretje leto zapored sem se udeležil rojstnodnevne zabave bivše sošolke; letošnje se je udeležilo največje število ljudi do zdaj. Potekala je, kot da omejitev sploh nikdar ne bi bilo, le večina dogajanja je potekala na prostem in ne v notranjosti. Po svetu se trenutno odvijajo večje zabave, kar kaže na nihanje med ekstremi – ljudje so bili dolgo izolirani ali v minimalnem stiku z drugimi, zdaj pa si želijo družbe.
Tradicija praznovanja rojstnih dni ni ogrožena in taisto kulturno osnovo bo obdržala še mnogo let. Kar pa navsezadnje prinaša tudi veselje, pričakovanja vseh prihodnjih praznovanj kot stalnice, ki razbija vsakdanjik.
Literatura in viri:
Redlich, Orly: The Concept of Birthday: A Theoretical, Historical and Social Overview, in Judaism and Other Cultures. International Journal of Humanities and Social Sciences 14 (9), 2020, 791-801.
Shoham, Hizky: It is about time: Birthdays as a modern rites of temporality. Time & Society 30 (1), 2021, 78-99.
