Avtorica opisuje dileme in občutja ob novici, da so bili v stiku z obolelo osebo. Prikaže čustvena stanja in pomisleke, ki človeka popadejo ob vseh vprašanjih v trenutni pandemiji
Daša Ličen
»Daša, ful mi je žal, ampak test je bil pozitiven, upam, da boste ok,« mi je pred tremi dnevi napisala naša varuška. Takoj se mi je zdelo, da težje zajemam sapo, prvi simptom vseh nas, »skoraj obolelih«. Ura je bila že pozna, vseeno sva spila poslovilni kozarec malvazije in sklenila, da se bova s korono ukvarjala naslednje jutro. Do 9.00 sem približno sedemkrat obiskala spletno stran NIJZ in preračunala: kakšna je verjetnost, da smo se okužili, kdaj se bodo razvili prvi znaki in koga vse bi lahko okužili v preteklih dneh. Začela sem s pisanjem sporočil: »Ne pridemo – izolacija« in »Mogoče smo vas okužili s koronavirusom, javim po testu«. Spijem limonado in vanjo kanem nekaj kapljic vitamina D.
Z Jernejem sva metala kovanec – kdo se bo šel testirat. Do sedaj sem se testirala samo enkrat in takrat s solznimi očmi sklenila, da je to zadnjič. Dva dni pozneje je bilo jasno, da palčke za odvzem brisa grla pač niso primerne za nosnici. Ja, obe. Pogumno sem se odločila, da bom srečo poskusila še enkrat. To se mi je zdelo edino prav. Situacija se nama je vendar zdela precej resna. Dosledno se izogibava stikom z rizičnimi osebami, sva nasploh previdna, a si nisva želela bolezni, karantene in slabe vesti, da bi se kdo nalezel od naju. Presodila sva, da so hitri testi glede na dane okoliščine premalo zanesljivi, potrebujeva nalog za »pravega«.
Kličem zdravnico. Ne javi se. Malo sem bila vesela. Spijem izvleček ameriškega slamnika, ki naj bi krepil imunski sistem, in poskusim znova. Dolgo zvoni v prazno. Spet nič. Jerneja že skoraj pet let prepričujem, naj si omisli osebnega zdravnika v Ljubljani, a sem tokrat vesela, da ima še vedno svojo šolsko zdravnico, prvo sosedo svojih staršev. Sugeriram, naj se obrne nanjo, gotovo mu bo dala nalog za testiranje. Tudi nje ne dobiva. Na seznam zapišem vse, kar bi v naslednjem tednu lahko potrebovali iz trgovine, in ližem vitamin C s cinkom (tudi za cink sem slišala, da je super, škodi gotovo ne). Dogovoriva se, da bova poslala e-pošto vsak svoji zdravnici in videla, katera se prej odzove. Jaz pišem, on piše.
Nadenem si masko in grem na tržnico po grenivke, limone, blitvo in ingver. Razmišljam, ali naj naredim rdeči ali zeleni curry, s česnom ne bom skoparila. Ravno včeraj sem prebrala, da so vojaki med prvo svetovno vojno uživali velike količine česna, ki naj bi prispeval k njihovi odpornosti. Dobim sporočilo. Zdravnica pravi, naj se »samoopazujem«. Na testiranje me ne more napotiti, za to bi morala imeti simptome. Obenem med vrsticami zapiše, da mi hitrega testa ne priporoča. Mislim si, da je čudna, da me mogoče ni razumela. Čakam na odgovor Jernejeve zdravnice. Tudi ona pravi, da nas skladno z novim protokolom ne more poslati na test. Kličem prijateljico, ki je presenečena, da zdravnicama nisva omenila izmišljenih simptomov, »tako se to pač reče,« mi pravi. Veteranka testiranj je, samo ta teden je opravila tri, bo že res. Tuhtam, ali naj kličem znova in rečem, da naenkrat ničesar ne okušam. Spijem še vrečko imunograma ali kakor se že reče temu (zelo) dragemu prašku in Jerneju ponujam vitamin D.
Prijatelji odgovarjajo na moje jutranje SMS-je: »In? Kdaj je test?« Pokličem nazaj, se opravičim in povem, da se še nisva uspela testirati. Razlagam, da mi je žal, da upam, da nimajo nobenih simptomov, da smo mogoče mi že pred tem preboleli itd. Na koncu mi reče: »Prideš z malim pol na trg?« »Ne, ne, nekaj časa bomo doma.« Pojemo curry, res je pikanten, mogoče bo to ubilo virus, ki nemara prav v tem trenutku potiho zaseda moj organizem. Preberem nov SMS: »Mi smo že preboleli, ma valda ne boste skoz doma, mi nismo zdržali.« Sedaj že manj zaskrbljeno pokličem še starše. Mama v smehu pravi, da se je dan prej vozila v istem avtu kot »pozitivna sodelavka« in si pravzaprav želi, da bi to bolezen že enkrat prebolela. Tata posluša in potem vpraša, ali pridemo naslednji dan na kosilo, ker je nabral šparglje. Tudi njima povem, da bomo doma, čeprav ne vem več točno, zakaj, za koga.
Nikolaj me cuka za hlače in sprašuje, če gremo k nonotu vozit avte. Naj mu razložim, da imamo korono? Tudi sama več ne vem, ali jo imamo oziroma ali je na poti. Morda sem jo res odgnala z vsemi zaužitimi pripravki (in namesto tega pridelala rano na želodcu?). Obenem se mi nekako dozdeva, da se je koronavirusna bolezen v enem letu iz smrtonosne bolezni prelevila v navaden prehlad, ampak malo me pa res začenja praskati po grlu. Za vsak slučaj poližem še eno Septoleto in prezračim dnevno sobo.
