Prispevek na kratko predstavi sv. Katarino, dan, ki ga danes ne občutimo več kot praznik, še vedno pa označuje konec pobiranja pridelkov oz. začetek pobiranja oljk.
Saša Babič in Saša Poljak Istenič
Dan sv. Katarine, 25. november, je čas, ki ga praznujejo po celem evropskem območju. O njenem življenju govori tudi precej (slovenskih) legend in pesmi.
V cikličnem letu pa gre predvsem za prelomni čas, ko se končujejo pobiranja pridelkov in ponekod tudi paša, jesen se začne pregibati v zimo; s tem sv. Katarina označuje, da je adventni čas pred pragom – na njen god so ljudje po starih verovanjih smeli še zadnjič pred adventom svatovati.
Na severu Evrope prav sv. Katarina označuje v ljudskem koledarju začetek zime, na ta dan so izbirali »mater družine« (kot se na sv. Martina se izbira »očeta družine«), ki bo skrbela za skupnost čez težko hladno obdobje, otroci pa so se našemili in hodili od vrat do vrat nabirat dobrote.
Na slovenskem območju je dan sv. Katarine pomembnejši na Primorskem, kjer so na ta dan začeli s pobiranjem oljk: otroci so jih pobirali s tal, odrasli z dreves. Nabrane oljke so stehtali in nato dali v torkljo, tj. mlin za drobljenje oljk. Oljčno olje so uporabili v kulinarične in negovalne namene, medtem ko so tropine, tj. ostanke zmletih oljk, kmetje uporabili za hrano prašičev in v tovarnah za izdelavo mil.
Na Slovenskem je bila sv. Katarina tudi dan, ko so dekle in hlapci dobili plačo in so smeli zamenjati gospodarja. Prepovedana so bila vsa dela, ki so bila v zvezi s kolesom (predice niso snele presti, mlinarji mleti, vozniki voziti …).
Sv. Katarina pa napoveduje tudi januarsko vreme …
Vreme sv. Katarine tudi prosinca ne mine.
… in se pojavlja v novejših zbadljivkah.
Za žensko z imenom Katarina še gnesden provijo, ka gda je mala, te je Katika, gda je že večja, te je Katja, gda pa je par let ožejena, te pa je Katastrofa.
