Na svobodi na Svobodi

Avtorica razmišlja o izginjajočih prostorih spontanega srečevanja v soseskah in posledičnemu upadu prepletenih medsosedskih odnosov in skupnosti. Na konkretnem primeru pokaže neuspešno vizijo mestne občine za obnovo posameznih delov mesta in postavlja vprašanje: za koga se izvajajo takšne obnove?

Barbara Turk Niskač

Continue reading “Na svobodi na Svobodi”

Prešce

Saša Poljak Istenič

Jeseni tistega leta, na vernih duš dan, smo se napotili po »préšce«. »Préšce« so okrogli koruzni hlebčki, ki jih pečejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olajšajo trpljenje dušam v vicah. Naprtili smo si malhe preko rame ter se napravili zgodaj na pot …

Tako je zapisal Ivan Cankar v zbirki črtic Moje življenje (1920) in pripomogel k temu, da so prešce danes prepoznana in močno promovirana jed na Vrhniškem. Prešce, po različnih koncih Slovenije imenovane tudi prešice, vahči, vahtiči, krželji ali mižnjeki, so sicer krušni hlebčki, največkrat narejeni iz ostankov moke, s katerimi so obdarovali otroke in revnejše na predvečer vseh svetih (31. 10.), na vse svete (1. 11.) ali na dan vernih duš (2. 11.). Ime izvira iz besede presno in nakazuje, da so bili hlebčki prvotno iz presnega, tj. nekvašenega testa. Ta obredni kruh je bil posvečen dušam umrlih prednikov, ki naj bi se v tem času vračale v svoje domove; bil je zahvala prejemnikom, da so molili za njihove duše. Gospodinje so jih razdeljevale pred cerkvijo oz. pokopališčem ali pa so otroci hodili prešce brat – z vrečo ali malho od hiše do hiše.

S takimi hlebčki so se ponekod obdarovali tudi na martinovo (11. 11.), na Koroškem pa na mihelovo (29. 9.).

Ta šega je bila še desetletje ali dve živa tudi v vaseh v okolici Ljubljane. V spomin nanjo so jih letos od dedka dobili tudi moji otroci.