Etnološki zapisi
Prispevek prinaša bežen vpogled v (predvsem nekdanja) praznovanja na Svete tri kralje in vraže, povezane s tem praznikom.
Saša Poljak Istenič, Saša Babič in Barbara Ivančič Kutin
Continue reading “Drobci o Svetih treh kraljih”
Silvestrovo vsak praznuje po svoje – doma v družinskem krogu, s prijatelji ali sosedi, na prostem na novoletnih zabavah ali pa v tujini na počitnicah. Novoletni dan je zato bolj ali manj namenjen počitku in odpiranju daril, kjer jih nosi dedek Mraz; navadno so, kot pri drugih na božič, zjutraj postavljena pod novoletno jelko. Kaj se še dogaja na zadnji večer »starega« leta in kako je treba začeti novo leto?
Saša Poljak Istenič
Continue reading “Srečno novo leto!”
Božič je v vsem krščanskem svetu najpomembnejši družinski praznik. Prispevek opisuje njegov izvor ter nekaj najbolj razširjenih šeg in navad tega časa.
Saša Babič in Saša Poljak Istenič
Continue reading “Božič”
Saša Babič in Saša Poljak Istenič
Bliža se zimski solsticij, ki nam prinese najdaljšo noč in najkrajši dan. Nekdaj so ljudje za preganjanje teme in podporo šibkemu soncu kurili ognej, v naših krajih t. i. čok oz. panj, sveče v cerkvah ipd., pozneje pa so to vlogo prevzele pisane luči. Razpeljane so po domovih, balkonih, drevesih, še najpogosteje pa po božičnih smrečicah oz. novoletnih jelkah – kakorkoli jim pač pravimo. Zimzelena drevesa simbolizirajo življenje, ki ne ugasne niti v najtežjih, najtemnejših in najbolj mrzlih časih, tradicija krašenja smrečice oz. drugih zimzelenih vej pa naj bi izvirala iz Nemčije, kjer naj bi se pojavila v 16. stoletju.
Letos, ko veseli (oz. vsaj za nekatere nič kaj veseli) december v glavnem preživljamo doma, je marsikdo že postavil in okrasil smrečico. Nekaj fotografij je prispelo tudi na naslov Vsakdanjika. Če ste jo postavili tudi vi in bi jo radi delili z našimi bralci, fotografije pošljite na naslov: vsakdanjik@zrc-sazu.si. Enako velja za fotografije okrašenih domov in okolice ali pa za zapise, kako praznujete božič oz. novo leto v koronskem letu 2020. Veselimo se vaših prispevkov!
Saša Poljak Istenič
Tudi če Miklavž zaradi zdravja in omejitev gibanja ni mogel v živo obdarovati otrok, je v nabiralniku pustil nekaj sladkarij in sporočilo …
December velja dandanes za mesec, poln praznovanj, daril in druženj. V sodobnem času decembra naše kraje obiskujejo kar trije dobri možje, Miklavž, Božiček in dedek Mraz. V začetku meseca, v noči s 5. na 6. december, pride prvi, tj. sv. Miklavž (ki sicer goduje 6. decembra), in otrokom (pa tudi odraslim) prinese darila.
Saša Babič in Saša Poljak Istenič
Continue reading “Sv. Miklavž”
Za martinovo sem izvedela tistega leta, ko se je rodil moj mlajši brat Martin. Pred tem v družini nismo obeleževali tega praznika. Starša sta očitno izkoristila priložnost in v družino uvedla edino praznovanje godu, verjetno iz izključno hedonistično-kulinaričnih vzgibov. In praznik se je, ne glede na to, da brata ustaljen današnji jedilnik ne gane preveč, tako ustalil v družinsko ciklično leto, da martinovo praznujemo z ali brez bratove prisotnosti.
Saša Babič in Saša Poljak Istenič
Continue reading “Martinovo”Saša Poljak Istenič
Jeseni tistega leta, na vernih duš dan, smo se napotili po »préšce«. »Préšce« so okrogli koruzni hlebčki, ki jih pečejo kmetje otrokom, da z dobrim delom olajšajo trpljenje dušam v vicah. Naprtili smo si malhe preko rame ter se napravili zgodaj na pot …
Tako je zapisal Ivan Cankar v zbirki črtic Moje življenje (1920) in pripomogel k temu, da so prešce danes prepoznana in močno promovirana jed na Vrhniškem. Prešce, po različnih koncih Slovenije imenovane tudi prešice, vahči, vahtiči, krželji ali mižnjeki, so sicer krušni hlebčki, največkrat narejeni iz ostankov moke, s katerimi so obdarovali otroke in revnejše na predvečer vseh svetih (31. 10.), na vse svete (1. 11.) ali na dan vernih duš (2. 11.). Ime izvira iz besede presno in nakazuje, da so bili hlebčki prvotno iz presnega, tj. nekvašenega testa. Ta obredni kruh je bil posvečen dušam umrlih prednikov, ki naj bi se v tem času vračale v svoje domove; bil je zahvala prejemnikom, da so molili za njihove duše. Gospodinje so jih razdeljevale pred cerkvijo oz. pokopališčem ali pa so otroci hodili prešce brat – z vrečo ali malho od hiše do hiše.
S takimi hlebčki so se ponekod obdarovali tudi na martinovo (11. 11.), na Koroškem pa na mihelovo (29. 9.).
Ta šega je bila še desetletje ali dve živa tudi v vaseh v okolici Ljubljane. V spomin nanjo so jih letos od dedka dobili tudi moji otroci.
Ofreht – ali ofrah, ofiranje, rumplanje, mačja muzika in še kak izraz bi se našel na Slovenskem – je ropotanje z različnimi predmeti na večer pred godovnim ali rojstnim dnem. Avtor se spominja, kako so delali ofrah na Dolenjskem.
Valentin Skubic
Continue reading “Ofreht”
Avtorica na kratko opiše praznovanje najdaljšega dne v letu na Tenerifu: priprava kresa, okraševanje kraja in kopanje koz v morju.
Stanka Drnovšek
Continue reading “O kresi se dan obesi”