V mislih na Markovi procesiji v Benečiji

Avtorica opisuje Markovo procesijo v Benečiji, nakaže izvore obreda in njegov današnji pomen. Hkrati pa nam naslika svoje spomine in občutke ob lastni udeležbi.

Mojca Ravnik

Če bi bilo vse normalno, bi bila danes, 25. aprila, ko pričenjam pisati ta prispevek, na Markovi procesiji v dolini Idrije. Tudi drugod v Benečiji bi se na ta dan ob poljih, čez travnike in skozi gozdove vile procesije in obnavljale starodavne priprošnje Bogu za dobro letino in varstvo pred naravnimi nesrečami in boleznimi. Ponovno bi se srečali domačini, sosedje, sorodniki in prijatelji. Markove procesije v pomladno ozeleneli pokrajini so nekaj prečudovitega.

Letos procesije seveda ne bo, ker je pri nas in v Benečiji karantena. V Domu, kulturno-verskem listu, ki izhaja v Čedadu, so na naslovnici številke 15. aprila takole nagovorili bralce:

Kuge, lakote in vojne reši nas, Gospod! A peste, fame et bello, libera nos, Domine! A flagello terrae motus, libera nos, Domine! se prosi ob procesijah Svetega Marka, 25. obrila. Takuo, medtem ko so šele živi ljudje, ki so na svoji koži spoznali lakot in vojsko – fame et bello – in je venč part prebivalstva pretarpielo strašan potres lieta 1976 – terrae motus – , današnja generacija je spoznala tudi kugo – peste – , ki se kliče Covid 19 in zaradi katere lietos procesij po puoju ne bo. Rogacioni, med katerimi se požegnjava puoja, so ble ankrat praznik trošta, sa so s prošnjami in z molitvijo ljudje prosili Boga, naj jih varje pred lakotjo, bolieznijo in vojsko in naj rieši kmečki pardielak pred tučo an strielmi. Lietos je trieba se varniti na njih pravi pomien, četudi z osebno in družinsko molitvijo od doma, kakor smo nardili za Veliko nuoč in cieu postni cajt, kjer so ble, an šele so, cerkvene andohti brez parsotnosti vierniku.

Telefonirala sem nekaterim prijateljem, s katerimi se vsako leto srečujemo na procesiji, in rekli so, da bodo danes na njej z molitvijo in v mislih. S tem prispevkom se jim pridružujem in skupaj z vsemi upam, da bodo drugo leto spet procesije po vsej Benečiji.

Markove procesije izvirajo iz rimskih poganskih obhodov na 25. aprila za varovanje posevkov pred žitno snetjo, krščanstvo pa jih je preneslo v bogoslužje na god apostola Marka.

Običaj prošnjih dni (rogationes) se je razširil po vseh zahodnih cerkvah, tudi v oglejskem patriarhatu; v Čedadu je 25. april zabeležen v nekaterih cerkvenih dokumentih iz 14. stoletja. Kot prve pomladanske prošnje procesije so bile Markove procesije v slovenskih krajih povsod v navadi in delno so še danes, a nikjer se niso tako lepo ohranile kot v Benečiji. Sv. Marko je zavetnik Beneške republike. Ker pa je 25. april od konca 2. svetovne vojne v Italiji tudi državni praznik, Dan osvoboditve, dela prost dan, se lahko procesij udeleži veliko ljudi, tudi tistih, ki živijo v bolj oddaljenih krajih, kamor so se odselili morda že njihovi predniki. Za lansko leto so bile v časopisu Dom najavljene Markove in naslednje prošnje procesije: 25. aprila na Tarčmunu, v Matajurju, v Roncu, v Marsinu, v Kozci in v dolini Idrije, 1. maja v Hostnem in v Sovodnjem, 5. maja pa v Čedronu.

V različnih župnijah se procesije nekoliko razlikujejo, a povsod krenejo na pot zjutraj, na čelu gre duhovnik in ob njem oseba, ki nosi križ, med hojo se ob križih in na mestih, ki imajo pomen v krajevnem izročilu, ustavljajo za molitev in petje litanij, v vaseh na poti pa imajo daljše postaje ob oltarjih, ki jih postavijo domačini in kjer duhovnik vodi obred z molitvijo, petjem evangelijev, priprošnjami in blagoslovom vasi in polj. Vmes ali na koncu je sveta maša. Prihod procesije pozdravlja zvonjenje cerkvenih zvonov. V mnogih vaseh domačini vabijo na jedi in pijačo, da se ljudje okrepčajo, sprostijo in družijo. Ponekod za zaključek priredijo zabavo ob hrani in pijači, z muziko, pesmijo in celo plesom. Starejši ljudje pripovedujejo, da so včasih v procesiji več molili in peli in da so s seboj nesli samo vodo in kos kruha, zato se jim današnje procesije zdijo bolj družinski izleti v naravo; a tudi oni so veseli, da pride vsako leto več ljudi, saj je nekaj let že kazalo, da bodo procesije usahnile.

Sama sem bila leta 2008 prvikrat na Markovi procesiji, in to v Tarčmunu, ki jo je vodil gospod Božo Zuanella, tarčmunski župnik. Po poti tik pod cerkvijo sv. Ivana smo se spustili skozi gozd in pri mostičku čez potok v dnu doline je že bil prvi postanek z molitvijo in petjem litanij, nato pa navkreber do vasice Jeline, kjer pa je bil že prvi oltar, kakršne domačini postavijo v vseh vaseh, vedno na istem mestu. Tu je duhovnik vodil obred z molitvijo, branjem evangeljskih odlomkov in priprošnjami s križem v štiri strani neba za varstvo pred strelo in nevihto, kugo, lakoto in vojno in za varstvo pridelkov, na koncu pa blagoslovil vas in polja. Procesija se je tako nadaljevala v Duš, Mašere in Gabrovico do Polave, kjer nas je pri budističnem samostanu pozdravil budistični menih, nato pa nazaj skozi Čeplešišče in Vrtačo v Tarčmun, kjer je bila ob 14h maša. Pozneje sem obiskala gospoda Boža Zuanello skupaj z Luiso Battistig iz Mašer (poznamo jo kot pisateljico in pesnico) na njegovem domu v Matajurju, kjer naju je prijazno sprejel in ob ogledovanju slik, ki sem jih prinesla s seboj, povedal o procesijah še mnogo zanimivega (fotografije in zapiski so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU).

Danes doma podoživljam procesijo ob gledanju izredno lepe zgoščenke »Te rogamus, audi nos! Procesija svetega Marka v Tarčmunski in Matajurski fari (Sauodnja)«, ki je bila posneta leta 2014, uredil pa jo je Giorgio Banchig v sodelovanju s Skupino mladih slavistov (Čedad, Združenje Associazione don Eugenio Blanchini 2014). Ob doživetih prizorih procesije v čudoviti naravi teče vsebinsko bogato besedilo v slovenščini in italijanščini, ki ga je sestavil Don Loris Della Pietra; po njem sem tudi povzela nekaj zgodovinskih podatkov o procesijah v Oglejskem patriarhatu in Čedadu.


Zelo rada bi še kdaj šla na Markovo procesijo v Tarčmun in drugam v Benečijo, a sedaj hodim vsako leto, če le morem, v dolino Idrije, kjer je bila ob gornjem toku reke na slovenski strani rojstna vas mojega deda in ker tam srečam svoje daljnje sorodnike in prijatelje. Zjutraj se zberemo pri cerkvi sv. Antona v Oborčah in po kratki molitvi in ob zvonjenju zvonov krenemo po čudoviti dolini, po poteh, ki so jih domačini prej skrbno počistili in pokosili, po pobočjih gorvodno nad reko. Po kratkem postanku z molitvijo v cerkvi sv. Tomaža apostola v Kodermacih nadaljujemo pot v Budaže, vasico, vpeto visoko v pobočju nad dolino. Tu je daljši počitek ob jedeh in pijači, ki jih pripravi gostoljubna edina družina, ki stalno tu živi. Ljudje so veseli, da so ponovno skupaj, pozdravljajo se in pogovarjajo na dvorišču, od koder se odpira širok razgled na pobočje na drugem bregu nad Idrijo z izstopajočima zvonikoma cerkve Marijinega Celja na grebenu. Od Budažev sledi pot v Čubce, kjer je v cerkvi sv. Jerneja maša. Po maši procesija nadaljuje pot v Bordone, Salamante, Podklanc in Malino, kjer je postavljen zadnji oltar.

Procesija se s tem zaključi, a sledi izredno zanimiv, živahen »senjam«, druženje s hrano, pijačo in muziko v Bordonih. Prav neverjetno je, kako dobro in s kakšno lahkoto domačini vse pripravijo in postrežejo, vse do pladnjev slaščic, ki jih na koncu prinesejo nasmejana dekleta in žene. Nato pa zaigrajo godci na harmonikah, basu, kitari, violini, ki imajo očitno velik skupen repertoar komadov, saj se ti kar prelivajo drug z drugim; sčasoma se pridruži še več muzikantov, moški in ženske z različnimi instrumenti, vključijo se tudi pevci. Tu ni nobenega ozvočenja, vse je spontano, veselo muziciranje. Čudovit zaključek prelepega dneva.

V upanju, da bo kmalu vse normalno in da bodo prihodnje leto spet Markove procesije, naj za konec tega zapisa povzamem (z zgoraj omenjene zgoščenke) izjavo mons. dr. Marina Qualizze o njihovem pomenu:

Imajo pomen, ki se s časom izgublja. Naša krščanska vera je bila vedno povezana z vsakdanjim življenjem. Naši ljudje so delali na poljih, senožetih, v hlevih, tako da so se obrnili na sv. Marka, da bi prosili od njega, da bi jih varoval v teh delih in da bi bil pridelek dober za dve reči: za ljubezen v družini in skrb za zemljo, ki nam je dajala življenje. Molitev ne pomeni, da čakamo, da vse pade samo od sebe iz nebes, ampak da naj nam nebesa dajo moči, da bomo znali delati – posebno, da bomo znali delati skupaj, tako kot se je skupaj v procesiji.

Na vprašanje snemalca: »Ali so te procesije izraz ljubezni do naše zemlje in naše identitete?« pa je odgovoril: »Je res. Kar delamo, kar molimo, kar prosimo, je povezano z našim življenjem in našo kulturo in našim jezikom. Če ohranimo pesem, molitev in naš jezik, tako rešimo tudi našo dušo.«