Zapisi iz samoosame št. 17

Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.

T. S.

Torek, 21. 4. 2020

Že celo večnost nisem pisala dnevnika. Statistični podatki na stranskem tiru, vse lepo napreduje. Ni več tiste napetosti zaradi dogodkov, povezanih z epidemijo. Malo depresivna, koncentracija popušča. Predvsem pa mi gre na živce, da je na televiziji vedno več politike – milijonski posli z maskami, blagovne rezerve. Direktor Zakrajšek bo odstopil, bil je okužen in ni mogel spremljati, kaj se je dogajalo na Zavodu za blagovne rezerve. Pogodba za brezplačno mesečno svetovanje, zavod nima dovolj izkušenj, da bi naročal sam. Kdo je Terčet? Ministra Alojza Hojsa ujeli v Metliki, kršil prehod občinskih meja. Briga me. Zakaj bi to morala vedeti? Na živce mi gre. Prestregla statistiko, a zabeležila tako pomanjkljivo, da si s tem ne morem pomagati.

Obeta se drugi paket protikoronskih ukrepov. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 24. 7. 2020.)

Petek, 24. 4. 2020

Malo zapisujem. Utrujena sem od tišine v stanovanju. Nimam kar naprej odprtega radia ali televizije, samo za poročila, potem zvečer po 19. uri. Včasih tudi vmes, Tretji program. Ker ves čas nekaj zapisujem ali berem, me to moti. Vse tisto o veselem druženju čez balkone pri nas ne »pije vode«. Pa o dobrih sosedih. O kakšnem prijaznem sporočilu, petju z balkonov. Morda sem in tja kdo res še goji kakšno prijazno misel, a ne pride daleč. Pri nas na primer pošiljajo e-sporočila o prepirih med zastopnikom etažnih lastnikov o tem, ali smo zavarovanje pri Zavarovalnici … prekinili mi, oziroma kdo je kriv za nastali zaplet in potem kar naprej Re: … Re: … Re: … Ali ne bi bilo lepše, če bi kdo od stanovalcev vprašal: Kako se držite, dragi sosedje? Ali kaj podobnega. Bi pa ti, opomnim samo sebe. Ne, jaz pa imam globoko v sebi vrojeno neko zamerljivost namesto uporništva, se zatečem tja notri, samo za hip sem malo jezna …

V začetku aprila sem dobila sporočilo, da je ND šla v tisk. Za pripravo so porabili komaj mesec od oddaje rokopisa. Kdaj jo bodo dali na trg, je odvisno od zunanjih razmer. Kaj se bo z njo dogajalo? Morda se bo izgubila med velikimi projekti, zgodbami, knjigami, ki bodo otroci tega čudnega časa. Velike zgodbe. Morda si to celo želim. Začela sem pisati samointervju za morebitno priložnost, da lahko kaj povem o tem romanu. Potem sem stvar opustila.

Medtem sem se vrgla na natečajne zgodbe. Za MKLj sem rokopis oddala že sredi marca (razpisni rok je bil zdaj podaljšan do septembra), za JSKD (revija Mentor) sem izpilila zgodbo Tista roza škatlica in se prijavila na njihovo spletno stran, zdaj imam v končni obdelavi poletno zgodbo za celovški list Nedelja – trikrat zapored sem bila uvrščena med osem izbranih. Tokratna je zelo neoptimistična, ne vem, ali bo šla skozi. Za Onaplus imam čas do 4. maja, v grobem je izklesana. Potem pa maja za ŽO. Če ne bo šlo drugače, bom ponudila kaj starega. Kot da s tem pisanjem preizkušam svojo vitalnost v koronskem času. Saj s čim pa naj jo preizkušam?! Z vrtenjem telefona, pisanjem SMS-sporočil, e-maili? V resnici delam tudi vse to, oglašam se svojim ljubim prijateljem, sorodnikom. Kdo pa mene pokliče? N. – kot vedno enkrat na teden, naša ljuba M. enkrat na teden, K. in G. – ko pridem na vrsto. Kr. iz Francije tudi. Oj, na svojo drago sodelavko J.  sem pa pozabila. In na V. iz Prekmurja, redno se seznanjava z okoliščinami. Vsak čas bo praznovala 70. rojstni dan. Ne smem pozabiti nanjo. Pa Du. tudi. Pogrešam La. K njej bi z veseljem skočila, a ta čas nikakor ne morem. Še na svojo parcelo ne grem, prehajati meje je prepovedano. N. mi je sporočila, da borovnice lepo cvetijo, najbrž tudi na moji gmajnici.

Ura je okoli deset zjutraj. Okoli mene sveta tišina. Treba se bo izkopati iz posteljnega gnezda, tu mi vedno lepo teče pero – najlepše. Ko se usedem za računalnik, navdih otrpne, tam ni pravega gnezdišča, tudi ustvariti se ne zna, za mizo pa sploh ne.

Včeraj se je začel teden knjige, 23. april. Po Cervantesu izbran, Katalonci pa si na ta dan podarjajo knjige, običaj se je razširil tudi k nam. Jaz pa sem se končno udomačila v branju knjige Toni Morrison Ljubljena. Sprva sem mislila, da bom morala kar opustiti, branje namreč, tako se mi je knjiga zdela »težka«. Zdaj ko sem pri zadnji tretjini, sem ujela nit in začela uživati – magični realizem.

Naredil se je lep dan. Zunaj jasno. Včeraj mi je uspelo priti do Grajskega vinograda, tako neumno sem bila oblečena. Bala sem se, da se bom prehladila …

In dobro je tudi to, da to noč nisem imela v sanjah na obisku nobenih duhov, mrličev, z nikomer se nisem prepirala, ničesar nisem izgubljala. Torej je izplen tega jutra veselje, da sem si vzela čas za branje (dve poglavji) in da sem trdno odločena, da moram Moje stare mame večer na verne duše dokončati.

Jutri je pa že sobota, konec tedna, morda bom celo kaj videla vnuka G., tega mojega zlatega fanta.

Kaj se mi je zdelo pomembno zapisati od poslušanja novic iz medijev?

Notranjska, tam je največja brezposelnost, poleg koronske afere najpomembnejša novica. – Gospodarska aktivnost se je ustavila zaradi epidemije, trg dela zahteva večjo fleksibilnost, menjavanje služb, precejšnja brezposelnost, v Gorenju veliko odpuščanje delavcev, ne samo zaradi koronavirusa.

Statistika: 23. 4.: 1315 testiranih, 7 novih primerov okuženih, 1 smrtna žrtev (doslej 80 smrti). Cepivo. Mutacije virusa do 5000; vir virusa: po teoriji zarote iz laboratorija; verjetno iz luskavca, s katerimi se trguje na trgu. Struktura govori proti laboratorijskemu izvoru. Trgovanje z divjimi živalmi. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 25. 7. 2020.)