Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Četrtek, 28. 5. 2020
Mesec se počasi izteka. Mesec navzven v prostem teku s počasnim snemanjem mask. Kako mi grejo na živce! Lažje je bilo v karanteni. Vse, kar sem tedaj morala narediti, je bilo, da sem šla popoldne hodit. Dihat, uživat ob odpiranju narave. Vsaki dve uri poslušala poročila, štela obolele, ozdravele, se tresla zaradi mrtvih. Držala pesti, da bi bile naslednje »številke« še boljše.
Sicer pa res ni nič več tako, kot je bilo: v trgovini samo ljubo špricanje. Zadnjič sem (skakala sem po trgovinah z oblačili) od razkužil dobila tako alergijo, da sem se morala nasloniti na zid stavbe na Čopovi, mislila sem, da me bo od napada kašlja pobralo. Drugič pa sem pozabila masko in sem morala ponjo najprej v lekarno. V trgovini s tekstilom, kjer sem iskala za M. jutranjo haljo, sem kar nekaj kupila zase, da nisem kar tako šla iz trgovine. Smilila se mi je prodajalka. Spet drugje pa mi je prodajalka, lastnica lokala – trgovine s posebnim perilom na Trubarjevi – pripovedovala, kako so jo prvi dan po odprtju obiskovale prijateljice: »Prišle smo nekaj kupit, da bi ti pomagale, da ti ne bo treba zapreti lokala.« »Na jok mi je šlo,« mi je povedala. Nobenega žara, nobenega upanja v njenih besedah. »Samo da bi se pretolkla, da plačam najemnino za lokal, elektriko, stroške …« mi je pripovedovala. Ja, karantena je bila zatišje, oddih pred tem, kar pride za njo.
Sicer pa sem že tri tedne v promocijskih bitkah za svojo knjigo. Bom o tem jutri, kaj sem zaradi nje vse naredila. In kako štirikrat na dan pogledam v Cobiss, koliko novih kupcev je, povprečno ena knjižnica na dan, no, malo več na račun MKLj, če pa opazim, da si je kdo knjigo tudi izposodil, je to višek uspeha. Kaj naj bi na to rekla? Otročje, preveč otročje. Ali se to za sedemdeset let starega človeka sploh spodobi? No, o vsem tem kdaj drugič. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 14. 7. 2020.)
Nedelja, 31. 5. 2020
Odgovor na zadnji stavek predhodnega dnevniškega zapisa »bom o tem drugič« – nič nisem drugič, naslednji dan že ni bilo časa. In tudi danes ga ne bo, čeprav sem za prebujanje navrgla nekaj novih vrstic, morda za revijo Zarja.
Včeraj zvečer je Srečko Šestan, poveljnik STO, razglasil konec epidemije, odlok bo začel veljati s ponedeljkom. V našem bloku se še mnogi ravnajo »po starih« pravilih, v dvigalo vstopajo posamič, sicer si nadenejo masko. Meni maska povzroča silne težave, nenehno razkuževanje rok me nagradi z alergičnim napadom, nekatere stvari pa so se zelo utrdile, npr. umivanje rok. In vedno ko bi si hotela nekaj »prčkati« po nosu, okoli oči ipd., si rečem: Ne smeš!
Zadnji teden epidemije mi je prinesel nekaj novega, nekaj, kar sem si že dolgo želela: vrtne gredice na Plečnikovem vrtu. Zdaj štiham, lopatam, posadila sem pet paradižnikov in dve sadiki feferonov, sadike so darilo gospe B. s Slenderja na Opekarski. Vsak, ki je slišal za mojo pridobitev, mi je želel pomagati, s sadikami, orodjem, gnojili, nasveti … Zalivam, kupila sem zemljo, veselim se tega daru, nekaj, kar mi prinaša veselje, v nasprotju z novo knjigo – tam grenkobo. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 14. 7. 2020.)
