Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki se nam morda spet obetajo.
T. S.
Še vedno marca 2020
Veste, kaj sem si zadnjič zapisala v dnevnik? Bom kar prepisala. … Sicer pa me te dni, ko predevam tisti arhiv pisem, ki so od leta 1968 pa vse do konca 20. stoletja potovala iz Slovaške v Slovenijo, zaposluje tole. Kako nam je včasih uspelo vzdrževati vse te stike, ko razen papirja, pisala, znamk za prenos informacij nismo imeli ničesar. O, pač. Bil je še tisti prijazni vaški poštar Janez, ki me je vestno zasipal s pošiljkami. Vesel je bil, kadar mi je prinesel kaj posebnega. Nisem si dopisovala samo s Kajo iz Žiline, tudi z Aljo iz Kijeva sem si, pa z Mirjam iz vojvodinskega Čelareva, nekaj časa tudi z Grette iz Celovca, v angleščini … Ata se je nekoč razjezil, češ kaj mučim te uboge poštarje, ampak nikoli nisem imela občutka, da bi bilo to moje prijateljevanje z ž… pošto komu odveč. Pomislite, samo šopek pisem vzamem v roke in lahko začnem prav dokumentirano natančno. Kdaj sem dobila prvo pismo?
Še en dan marca 2020
Danes bo pa težko slediti geslu OSTANI DEJAVEN. Prej sem ob sedmih poslušala radijska poročila. Poslušam jih ob sedmih, trinajstih, potem ob petih popoldne in vse nadaljnje informativne oddaje. Ampak samo na Televiziji Slovenija 1. Tako vzdržujem pozitivni odnos. Kaj je tretja smrtna žrtev v primerjavi z več kot 6000 mrtvimi v Italiji, zadnjič jih je umrlo več kot 600 v enem dnevu. Vedno si za ponazoritev tragičnih okoliščin vzamem domačo občino. Po podatkih iz zadnjega ŽO ima več kot 4000 prebivalcev. In si rečem, v mesecu izpraznjena občina. Slovenska vojska, ki je za zdaj še niso aktivirali za potrebe civilnega prebivalstva, bi po Poljanski dolini v kolonah s kamioni odvažala umrle, ker na lepi »Dobračevski njivi« ne bi bilo prostora zanje. Ja, še vedno preveč poslušam vesti. Od nedelje naprej me je tudi strah. Veste, kaj se mi je zgodilo? Zjutraj malo pred pol sedmo se je zatresla postelja. Potres! Sem takoj vedela in planila do vhodnih vrat. Tam med podboji sem si že davno izbrala zaklonišče. Podboji glavnih vrat so varni. Tako sem nekje prebrala. Ko pa sem hotela izvedeti še kaj več in odprla prvi program Radia Slovenija, se je tam brez odloga drumlalo. Bom pa pogledala na 24ur.com. Tam sproti zvonijo novice. (To sem ugotovila, ko mi je cingljalo za vsak gol, ki so ga dali ali dobili nogometaši naših NK na kakšni aktualni nogometni tekmi.) A tudi tam ne duha ne sluha o potresu, pač pa bombastičen naslov: “Apokalipsa v Italiji”. Fotografije onemoglih, ki hlastajo za zrakom, izpovedi zdravnikov iz Bergama. Od takrat bežim od 24ur.com. Niti poškiliti nočem. Zanesem se na uradne informacije, in ne boste verjeli, spadam med tiste stare mame, ki jim glas pooblaščenega državnega govorca Jelka Kacina tako dobro de. Tako verodostojno zveni, a hkrati dovolj odločno. Čisto res mislim tako, brez kančka cinizma. Ja, tale jutranja tretja smrt me je res prizadela (iz statističnega poročila za Slovenijo, tretja smrtna žrtev zaradi koronavirusa). Pa tako lepo sem včeraj vse pripravila za pisanje o Slovaški. Iz tistega kupa pisemc sem potegnila ven majhen listič, samo eno stran ima in ni ves popisan kot pri prijateljici Kaji. Se takoj vidi, da ga ni napisala ona. Njena pisava je lepša. In datuma nima, Kaja pa je vsa svoja pisma prav zgledno datirala (pisala mi je njena hči Katka). Tudi prevedla sem ga, ker sem dobila idejo, kako naj začnem to svoje popotovanje v preteklost.
One Comment
Comments are closed.