Martinovo

Za martinovo sem izvedela tistega leta, ko se je rodil moj mlajši brat Martin. Pred tem v družini nismo obeleževali tega praznika. Starša sta očitno izkoristila priložnost in v družino uvedla edino praznovanje godu, verjetno iz izključno hedonistično-kulinaričnih vzgibov. In praznik se je, ne glede na to, da brata ustaljen današnji jedilnik ne gane preveč, tako ustalil v družinsko ciklično leto, da martinovo praznujemo z ali brez bratove prisotnosti.

Saša Babič in Saša Poljak Istenič

Martinovo je praznik, ki pade na 11. novembra in je dandanes znan predvsem kot praznik novega, mladega vina. Malokdo pa ve, da gre za še en prevzeti poganski praznik, ki ga katoliška cerkev ni mogla zatreti. V novembru naj bi v našem podnebnem pasu nekdaj obhajali praznik v zahvalo za letino, pastirji so imeli obredna slavja v zahvalo za uspešno pašo, imeli pa so tudi koline, da so si pripravili zaloge za prihajajoči zimski čas. Menda so verjeli, da so k slavjem prihajali tudi duhovi rajnih prednikov, ki jih je treba pogostiti, da bo naslednja letina ravno tako bogata. Praznik naj bi bil preobražen kot češčenje sv. Martina pod frankovskim vplivom. Ta sv. Martina predstavlja kot usmiljenega vojščaka, ki z mečem reže svoj plašč, da bo polovico dal golemu siromaku.

Ako je na martinje lepo, bo za tri dni grdo. (Kuret 1989: 120)

Dandanes praznik sv. Martina razumemo predvsem kot kulinarični praznik. Cerkev je namreč poganske gostije v zahvalo preoblikovala kot obilne pojedine pred začetkom strogega posta, v tem času adventnega posta. Tako so stare poganske gostije ostale in dobile nov smisel: martinovo je postalo nekakšen jesenski pust. Martinov jedilnik je tako obsegal bogate pojedine iz različnega mesa (svinjina in perutnina), pogač (semenača, martinčki) in vina – najboljše, kar so pač premogli.

Foto: Daša Ličen, 7. 11. 2020

V današnjem času je za martinovo značilna predvsem martinova gos: predvidevamo, da je bila gos daritvena žival pri poganskih jesenskih obredih tudi v severnejših deželah, kar dokazuje vedeževanje s pomočjo gosje prsne kosti. V slovenskem prostoru je rjava prsna kost »martinove« gosi pomenila zelo mrzlo zimo, bela kost pa je napovedovala veliko snega. Kjer niso redili gosi, jo je nadomeščal puran, petelin, kokoš, dandanes pa tudi raca.
Po eni od legend pa sv. Martina povezujejo z izdajalski gosmi, med katere se je skril, ko so ga iskali, da bi mu sporočili izvolitev za škofa (moje skorajda ogorčeno vprašanje se glasi: torej se gos jé v maščevanje?!).

Naša letošnja raca je imela rjavo prsno kost.
Torej se nam obeta zelo mrzla zima?!

V vinskih deželah je martinovo tudi praznik, ko se mošt spremeni v vino in se vino v zahvalo za dobro letino tudi krsti. Legenda, ki v katoliškem svetu povezuje sv. Martina in vino, pripoveduje, da je sv. Martin, enako kot Jezus, spremenil vodo v vino.

Došel bo, došel, sveti Martin,
on ga bo krstil, da bode vin.

(Kuret 1989: 113)

Vinogradniki so okrog martinovega prirejali tudi t. i. pušlšanke, na katerih so prodajali vino. Po spominu pripovedovalke z Dolenjske, iz vasi nad Šentjanžem pri Sevnici, ki se nanaša na tovrstna martinovanja v 60. letih 20. stoletja, so se kmetje iz vasi (vsi so imeli tudi vinograd) dogovorili, na kateri dan bo kdo priredil pušlšank – vsak dan zgolj eden. Gostom so stregli z vinom in nekaj malega jedače. Omizje, pri katerem so spili največ vina, je v zahvalo prejelo še pečeno gos ali raco, kar so imeli pri hiši, ki je organizirala martinovanje. V navadi je bil tudi ples, zavrteli so se stari in mladi. Kmetje so prodali veliko vina in si tako vsaj malo finančno pomagali.

Ko so z gostijami končali in so gostje odhajali, so gostitelji pustili  ostanke na mizi:  za duše, ki bi se v noči oglasile, se pogostile in tako priskrbele bogat pridelek tudi v prihodnjem letu.

Dandanes je na martinovem jedilniku najobičajneje najti mlince, rdeče zelje in gos ali raco, gos ima pogosto tudi nadev (filo) iz kruha; ob kosilu pa se pije vino, ne nujno mlado. Gre za ustaljen jedilnik z manjšimi variacijami, ki se pripravlja tako doma kot ponuja v gostilnah. Če praznik sv. Martina pade v delovni teden, je martinovanje kar dva vikenda: tistega pred in tistega po godu sv. Martina (po principu ‘praznovanja ni nikoli preveč’), ljudje pa priložnost izkoristijo predvsem za sproščeno druženje. Le da po druženju pospravijo mizo, tako da ranjki v sodobnem času nimajo več priložnosti pogostiti se z martinovimi dobrotami …


* O martinovem povzeto po: Niko Kuret: Praznično leto Slovencev (1989).