Mestno vrtičkarstvo

Avtorica prikaže utrinek iz mestnega vtičkarstva – navdušenje ob začetku urejanja vrta se je potenciralo ob pobiranju pridelka ali neumen kmet ima debel krompir.

Saša Babič

Živim v delu Ljubljane, ki je še vedno znano po vrtičkarstvu. In živim v eni od redkih hiš, kjer imamo še vedno vrt. Pravi, čisto zaresni vrt. Tega je do letošnje pomladi urejala bolj ali manj moja babica; kot ena od posledic tako rekoč polletne karantene pa je bila, da smo mlajši rodovi končno prevzeli skrb za vrt. Eden od načrtov je bil preurediti grede – iz klasičnih kopic zemlje v ograjene gredice. In ker je bil marec letos vremensko čudovit, smo vse naredili že marca in potem nestrpno čakali, kdaj bomo lahko posadili vse te čudovite rastline, pa čeprav v resnici nismo prav dosti vedeli, kako skrbeti za vrt.

Ker nas je obdelovalcev vrta precej, je nastal manjši kaos – nismo bili več prepričani, kje je kaj posejano in posajeno. Pa se s tem nismo preveč obremenjevali. “Nekaj bo že zraslo” je bil naš glavni moto. Vsekakor so vsem v ponos šparglji, ki že vrsto let ozaljšujejo našo spomladansko kulinariko in jih količinsko zraste toliko, da jih imamo potem dovolj za celo leto.

Letos pa smo si – poleg ostalih precej klasičnih vrtnin – omislili še krompir. Ne navadni krompir, kifeljčarja! S količino nismo pretiravali, le eno gredico, pa vendar – pridelati svoj krompir tako rekoč v centru Ljubljane je vseeno precej imenitno!

Pred nekaj dnevi sem previdno izpulila prvo rastlino in navdušeno ugotovila, da bo ta naš kifeljčar že nared, da ga izkopljemo in poberemo. No, glede na količino posajenega krompirja je smešno izjaviti, da je šlo za resno izkopavanje. Pa vendar smo se vsi zbrali na vrtu in zavzeto začeli izkopavati in pobirati krompir, pa še vse ostalo, ker je vrt v tem času postal pretirano zaraščen. Vse, od blitve, bučk, jajčevcev, kapustnic do paprike, fižola, solate in še mnogih drugih vrtnin, se je razbohotilo in začelo dajati sadove. Nekateri paradižniki so se zasadili kar sami po gredah (pač, seveda, namensko posajeni so tam, kjer morajo biti; navdušeno govorim predvsem o samoniklih poganjkih sredi vrta), špinača se je samodejno preselila med jagode, solata se je spremenila vmes v t. i. stebelno solato (res je nismo uspeli vse pojesti; ko solata začne delati, jo je težko dohajati), bazilika in melisa sta se prekomerno razbohotili, kamilice so pa tako ali tako povsod. Sicer se to bere, kot da nas ni bilo nikjer in da je vrt delal samorastniško, ampak v resnici je tako hitro rastlo, da ga ob našem službenem in urbanem tempu nismo prav dobro dohajali. To bi lahko komu povzročalo stiske, no, nam jih ni; mi smo samo neskončno navdušeni, kakšno dobro letino imamo, kako navdušeno se širi špinača, kako svojeglavi so lahko paradižniki in kako si lahko sami naredimo vrhunski pesto alla genovese za naslednjih nekaj mescev.