December velja dandanes za mesec, poln praznovanj, daril in druženj. V sodobnem času decembra naše kraje obiskujejo kar trije dobri možje, Miklavž, Božiček in dedek Mraz. V začetku meseca, v noči s 5. na 6. december, pride prvi, tj. sv. Miklavž (ki sicer goduje 6. decembra), in otrokom (pa tudi odraslim) prinese darila.
Saša Babič in Saša Poljak Istenič
Sam obhod Miklavža in parkeljnov naj bi izhajal še iz poganskega obreda, v katerem so združevali svet prednikov in demonov s svetom živih. V tem času leta, ko dnevom zavlada tema, je namreč veljalo, da duše prednikov lahko spet prehajajo nazaj med žive in se svetova prepletata: našemljeni v duhove prednikov in demone so uprizarjali ta preplet. Poganski obred je v celoti prekrila krščanska interpretacija, ki je duhove prednikov in demonov preobrazila v parklje in dodala Miklavža – dobrotnika.
Niko Kuret to povezavo s poganstvom dokazuje z razlago izvora besede parkelj: nem. Bartl ‘našemljenec, ki predstavlja prednika ali kakega drugega demona, zato je vedno kosmat in strašen na pogled’ (Kuret 1989), v Etimološkem slovarju (fran.si) pa najdemo razlago, da je parkelj beseda, prevzeta iz avstr. nem. Pärtel, kor. in štaj. nem. Partl, bav. nem. Bartl, kar je verjetno izpeljano iz nem. Bart ‛brada’ in torej prvotno pomeni ‛bradač’. Vsekakor beseda parkelj povzema izgled.
Miklavž oziroma sv. Nikolaj je bil škof, ki je živel v 3. in 4. stoletju, zato je tudi njegova mitološka oprava škofovska: oblečen je v belo škofovsko obleko z zlatim okrasjem, v desni roki drži zlato palico. Vsekakor je vedno siv, starejši mož dobrohotnega obraza.
Dandanes se Miklavž pojavlja predvsem kot dobri mož, ki obdaruje, legende o njem pa niso več širše poznane. Miklavž je tisti, ki otroke obdaruje: za pridnost jih nagradi, kaznovanje za nemarnost pa prepusti spremljevalcem, parkeljnom. Na Slovenskem so bili Milklavževi darovi sprva jabolka, orehi in šiba »miklavževka«, včasih zataknjena v repo. Poreden otrok je dobil samo šibo. Šele konec 19. stoletja so začeli dodajati poleg hrušk, jabolk, lešnikov, orehov in suhega sadja še venec fig, zavitek sladkarij ali kos lecta, kar je bilo že pravo razkošje. Sledile so igrače in kovanec, zataknjen v jabolko, v 2. polovici 20. stoletja pa tudi razkošnejša darila.
Miklavž je prinesel darilo pridnim otrokom. Foto: Saša Poljak Istenič, Medno, 5. 12. 2010. Miklavževa košara z darovi. Foto: Saša Babič, 5. 12. 2017.
Miklavžev obisk poteka povsod, kjer se je udomačil, bolj ali manj po istem razporedu, včasih le z angelom in parkeljnom, včasih v številčnejši zasedbi. Ko se znoči, se na cesti oglasi zvonček, vmes rožljajo verige, ki jih parkeljni premetavajo. Ponekod miklavževanja pripravljajo v obliki prireditev s kulturnim programom.
Na severozahodnem obrobju Ljubljane, v Mednu, Stanežičah, Guncljah (seveda pa tudi ponekod drugod po Sloveniji) na večer pred sv. Miklavžem (torej 5. decembra zvečer) hodijo po hišah vaški fantje, dandanes ponekod v spremstvu deklet, preoblečeni v Miklavža, angela in parkeljne. V Mednu obhod najavijo nekaj dni prej z obvestilom, kjer navedejo tudi približno uro. Otroke strašijo samo še za šalo, nekdaj pa so trkali po oknih in rožljali z verigami. Otroke povprašajo, ali so bili med letom kaj pridni, jih spodbudijo, da povedo kakšno pesmico ali molitev, in jih nagradijo s sladkarijami. V nekaterih družinah prinesejo darilo, ki so ga nastavili starši. V zahvalo dobijo nekaj denarja ali pijačo. Čeprav so bili miklavževi obhodi stara medanska navada – Miklavž je bil v preteklosti tudi edini obdarovalec otrok – pa je nekaj časa po hišah hodila skupina iz Stanežič, saj medanski fantje niso imeli potrebnih rekvizitov. Pozneje so se obhodi za nekaj let celo prekinili. Na pobudo mlajše generacije – tudi deklet – so obred pred desetletjem, ko so si zašili tudi nove kostume, obudili.
Na prazničnost tega dne kažejo tudi prepovedi dela – na Miklavževo ni dobro delati: npr. okoli Laškega niso smeli delati v gozdu in mlinarji mleti, na Štajerskem je bilo prepovedano presti, v Slovenskih goricah ženska na Miklavževo ni smela od hrama (Kuret 1989). Znana pa je tudi razlaga, da rdeča zarja ob večerih pred miklavževim pomeni, da Miklavž piškote peče.
Sv. Miklavž oz. sv. Nikolaj je v dobršnem delu srednje Evrope eden od najpriljubljenejših svetnikov. Legenda predstavlja sv. Miklavža kot velikega čudodelnika in mogočnega zavetnika, zato ne čudi, da je na Slovenskem sv. Miklavžu oz. sv. Nikolaju od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva (skoraj 200, mdr. tudi ljubljanska Stolnica). Priljubljenost pa se kaže tudi v zelo širokem zavetništvu: sv. Nikolaj je zavetnik mornarjev, trgovcev, študentov, mlinarjev, pekov, mesarjev, pisarjev, tkalcev, odvetnikov, lekarnarjev, voskarjev, delavcev v kamnolomu, krojačev, pa tudi beračev, mladih deklet, ki si želijo moža, nevest, ki se priporočajo za srečno poroko, in žena, ki si želijo otrok.
Če je na Miklavževo mrzlo, pravijo, da bo huda zima.
