Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Sobota, 11. 4. 2020 (velika sobota)
Skoraj kot običajna velikonočna sobota z enakim začetkom. Toliko je še treba postoriti. Po deveti uri sem šla v trgovino, z masko, seveda. Ne more velika noč miniti brez potičke in tudi eno vince si bom privoščila. Potem sem se lotila barvanja pirhov, šunko (suha svinjska rebrca) sem skuhala že včeraj. Napolnila sem košaro z jedili za blagoslov in naredila lep pogrinjek, še prej pa sem temeljito posesala stanovanje in tla zbrisala z mokro krpo. In to s kakšnim veseljem! Ko sem bila pa otrok, je bila velikonočna sobota in ves teden pred njo najbolj zoprn čas v letu. Kako smo morali drgniti stanovanje in pomagati mami! Čiščenje se je sklenilo šele z odhodom k žegnanju. Šele potem je nastopil pravi praznik. Jaz pa sem morala danes na hitro nekaj vreči v lonec za kosilo, kajti ob treh so po televiziji prenašali velikonočni blagoslov. No, le s tem se nisem trapila, da se moram pred tem še oprhati in obleči v praznično oblačilo. Pred televizor sem postavila mizico s praznično košarico in se prepustila blagoslovom prek TV (iz mariborske škofije). Temu se reče virtualni žegen ali kako? Prišlo mi je na misel, da bi to prakso lahko uvedli vsako leto, za tiste, ki so bolni in onemogli in ne morejo ven, posebno če je cerkev daleč od njihovega doma. Vse sem fotografirala, potem pa se spomnila, da mnogim nisem voščila praznikov, sedla za računalnik in tudi to opravila virtualno. Imela sem še toliko časa, da sem šla na svoj vsakdanji obhod mimo grajskega vinograda na grad in po bližnjici mimo šentjakobske cerkve domov. Tako sem ob petih popoldne že gledala TV-dnevnik in si ob ekranu privoščila kozarec vina. Skrajšala post. Zdaj sem utrujena. A za danes imam še eno nalogo: skuhati moram golaž, da mi meso ne bo prišlo proč. Drugo je vse tip top. Tudi polepšati se moram. Če tega ne bom naredila danes, jutri dopoldne pa prav gotovo.
K. me zelo redko pokliče. Na kratko, ne da se ji pogovarjati. Pravi, da nima nobene volje. Saj jo razumem. Zato ne silim vanjo. Se ji bo že odprlo. G. pa mi je poslal SMS, kako mu gre vse dobro. Kako dobro se razume z osebjem, kako zanimivi ljudje so. Saj morda so res oziroma se res tako dobro počuti. Res pa je, da zna zelo dobro prikrivati dejansko stanje. Nič! Moram upati.
Na sprehodu je bilo zelo veliko ljudi. Polne ulice, na kolesih, z vnučki, psički, družine, pari, posamezniki. Skoraj kot da ne bi bilo omejitev. Moramo izkoristiti lepo vreme. Za drugi teden napovedujejo močne ohladitve in poslabšanje vremena. Že zdaj se je precej pooblačilo, sicer pa je zelo toplo.
STATISTIKA KV: 572 novih testov, 17 novih okužb, 3 smrti, skupaj 53 umrlih.
Nedelja, 12. 4. 2020 (velika nedelja)
Ostala sem v postelji in brala. Prišla je K., imeli sva kosilo sami, med kosilom sva se pogovarjali o tem, kako se spoštujejo prepovedi in zapovedi. Po kosilu je takoj odšla, nekaj je nesla G. v bolnišnico. Na vsak način sem se hotela naučiti, kako se prenašajo fotke s pametnega telefona v računalnik pa kje se snemajo filmčki in take stvari. K. ni imela potrpljenja, zato nisva nič naredili, izčrpala pa sem se do konca. Komaj sem zbrala toliko moči, da sem šla na svojo običajno turo na grad. Ker je alergija na višku sezone, imam še dodatne težave. Do večera sem se nekako uredila. Izzivi ostanejo.
STATISTIKA KV: 7 novih potrjenih okužb, doslej najmanj, upadanje; 2 mrtva, skupaj 55 oseb mrtvih.
Ponedeljek, 13. 4. 2020 (velikonočni ponedeljek)
V nekoronskih časih je bil to prost dan, praznik. Sem še v postelji, poklicala je M., pravi, da je spet tako slabotna. Nič je ne boli, samo tako slabotna je. Zvečer ji pošljem SMS.
Na običajni poti na grad – postalo je že rutina – mi je prišlo na misel, da bi šla domov po drugi poti, tako rekoč čez grič. To pa je mogoče samo, če grem v smeri mesta, navzdol po Študentski ulici. Mesto je bilo popolnoma izumrlo. Samo kakšen kolesar je sem in tja švignil mimo mene. Sama sem koračila čez Mestni in Zgornji trg. Ko pa sem prišla domov, sem podvomila, ali je sploh dovoljeno pohajkovati po mestu. Da nisem morda kršila pravil! Sprehajala si se po mestu. Ti, ti, ti! Toda po več kot mesecu dni sem bila spet na mestnih ulicah. Šla sem po Poljanski, mimo mestne hiše, izložbe večinoma prazne, nobenih znakov, da smo bili v prazničnem velikonočnem času.
Dopoldne pa sem spet pregledovala svoje zapiske, delala načrt za teden, ki je pred menoj. Tako mi je dan hitro minil. Takoj je bila ura pet popoldne, ko navadno spremljam popoldanska poročila. Razen M., ki me je poklicala dopoldne, se ni nihče oglasil. Zelo si želim, da bi se M. pobrala, tako lepo se je družiti z njo.
V tednu po praznikih obetajo sproščanje omejitvenih ukrepov, povezanih z gospodarstvom. Še naprej ostaja omejitev gibanja med občinami z nekaj izjemami. Odprle se bodo živilske trgovine, cvetličarne, vrtnarije, lekarne, črpalke, avtoservisne delavnice, pošte, banke – vse s potrebno varnostno razdaljo, zaščitnimi maskami. Za ranljive skupine obisk v trgovinah od osme do desete ure in ena ura pred zaprtjem. Ljudje se pritožujejo, jaz imam do trgovine dva koraka, stečem zadnje minute, nimam težav.
